Arhivirana sporočila kategorije 'videjo'

Plastično krožno križišče, semaforji in ščepec nostalgije.

Nima kakšne povezave sicer :) zadnje cajte se mi ne da kej dosti pisat, dons je bil pa en tak lep dan da sem enostavno mogu fotoaparat vzet v roke in posnet nekaj _dejstev_ – ni bilo družbe pa sem se mal s fotkičom pogovoril – vsaj ni neki pametn in pozorno posluša :D
Juhej, ko bom velik bom imel jadrnico in bom šel okrog sveta :)))))))))))))))))))

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

E-agresija – včeraj, danes, jutri

Danes me je spomin ponesel daleč nazaj, v čase ko sem na svojem prvem Pentiumu nažigal svojo prvo (in tudi zadnjo) medmrežno streljačino Action Quake; takrat smo se, zanimivo, igralci najprej delili na HPBje (high ping bastards) in LPBje (low ping bastards), goveje rečeno to pomeni, da smo bili prvi s svojo 33.6Kbps modem povezavo v groznem zaostanku, saj je orožje svoj saržer izpraznilo z zaostankom tudi do 300 milisekund, kar pomeni, da je bilo potrebno ciljat stran od sovražnika, ker če si ciljal neposredno vanj, si zadel v prazno. Skratka, ta špil smo nažigal dneve in noči in tale zaostanek mene ni kaj dosti oviral, strategijo sem izpilili in vrage poklal. Formirali so se tako imenovani klani oziroma team-i in sledili so vikend fajti. To so bili veliki dnevi. Kri je tekla v potokih, šlo je za slavo in čast. Bili smo mulci, jest sem se mnogokrat potihem priplazil v dnevno sobo in računalnik obložil z vsemi mogočimi pouštri, odejami in dekami, da slučajno staredva nebi slišala piskajočega modema (ki je bil bajdwej RES glasen). Če zdaj pogledam nazaj sem bil za popizdit prebrisan in te ekspedicije v spodnji štuk so mi vedno uspele. No caught in the act ever. Only silent war…Evforično dogajanje pa je virtualno igro poneslo v povsem drugačne sfere – iz nedolžnih opazk v obliki bolj ali manj neuspešnih kaloričnih kletvic so trenja med klani prinesla prave grožnje, ki so se vse bolj pribljiževale realnosti. Mene je enkrat poklical en geek, še sam nevem kdo točno je bil, ker se mi ni predstavil in mi zagrozil, da me bo ubil, ubou, zaklal, skratka da bo “najdu moju kuču i da me bo zaklau”. Smešna plat omenjenega pripetljala pa je ta, da dečko še ni prešel faze mutiranja oz, če se prav spomnim še mutiral ni. Funny shit. Prijatelji so mene tiste čase vedno žical naj kličem na kakšno XYZ cifro in naj se grem dostavljalca burekov ali pa elektromontažerja ali pa kaj podobnega, da človeku na drugi liniji ni bilo nič jasno. Pa je uspevalo. Jebote, enkrat sem klical matko od enega sramežljivca, ki so ga v osnovni šoli vsi rugal in prestrašeni mami z vsem resnim tonom vso globino glasu, ki sem ga premogel, oznanil, da kličem iz policijske postaje in da je sine v supermarketu ukradel neko robo. Zaprepadana in poleg tega verjetno še globoko verna ženička je lahko izdavila le to, da je moža ravno mesec nazaj zadela srčna kap. Fak, takrat sem se res prestrašil in ji hitro dal vedet da je vse skupaj neslana šala. Upam, da je dojela in da je z možom vse vredu in, da mali ni utrpel kakšnih hudih psihičnih posledic. Ja kva, mladost je norost, delal smo pizdarije, vsi smo jih, prav je tko. In še jih…sam mal bolj prilagojeno hehe.

No tako, tisti virtualni nasprotnik si je potem očitno premislil.
Problem virtualne agresije se tukaj šele dobro prične. Kaj pa če bi bil splet okoliščin takrat drugačen in bi bila moja reakcija taka, kot si jo je on želel? Kaj če bi se sprovocirala, težo konflikta nalagala še na netu? Kdo ve, morda bi se zares lahko kaj zgodilo. Sicer zelo težko verjamem, da bi se v tistih časih zares kaj takega zgodilo, ker se v bistvu nikoli ni. Zdi se mi da je danes drugače…
Zelo pomembno dejstvo je, da so bile takrat medmrežne igre manj osebne, manj napeljane, manj zrežirane in tudi mnogo manj krvoločne. Ni šanse, da bi padu noter v taki meri kot danes mladino obsedajo razne igre tipa WOW, Call Of Duty, Second Life itd, ki imajo poleg svoje odlične in realne grafike vpeljano še zgodbo, pravi film, prava akcija z mnogo pištol in še več slabih namenov vseh udeležencev. Ko mulc pri enajstih letih po tednih buljenja v 22 palični LCD s surround sound sistemom in neomejenim dostopom do interneta dojame point igre in se vanjo še bolj poglobi, izgublja stik z realnostjo. FACT. Situacija res pelje v virtualni overdose, ko bo prišel trenutek, ko bo bolje da tisti enajstletnik ostane doma pred kompjutrom, ker če ga bomo spustili v civilizacijo mu bo slej ko prej na pamet padla kakšna nora neumnost. Starši pa imajo itak baje vse manj časa in vse več težav s samim s sabo. Nekajkrat smo bili že obveščeni da je na drugem koncu sveta nekdo brez čustvenega razloga streljal na množice. Okej, ne gre pretiravat, napihovat in tega kovat v resničnost in vsakdan a kljub temu se moramo zavedat, da je tehnologija danes mladim postala dostopna bolj kot še nikoli prej in je nekaj povsem samoumevnega, must have. Malo starejši si niti predstavljati ne moremo kaj danes roji po otroških glavah, ki so se z računalnikom, 3D grafiko in internetom praktično rodili. Mi smo passé, računalnik je bil za nas v času najbolj aktivnega čustvenega razvoja španska vas. Mi smo se igrali v peskovniku in sanjal o avtomobičku na daljinski pogon. Kaj pa se bo zgodilo s prihajajočimi generacijami pa…kdo ve.

Kljub na prvi pogled črnogledim besedam ostajam optimist in pravim, da z ljubeznijo in razumevanjem lahko vsak starš svojega otroka zapelje na tirnice, ki ga bodo vodile v območja lepih prostranstev, stran od nasičene tehnologije ki je obnorela svet…

Pa še video extras; prvi Action Quake, l1999 in drugi Call Of Duty, l2007

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Mesto Petelinov – “Šesti del posvečamo vsem, ki smo ga v starih časih žurali skupaj.”

Kaj naj rečem. Ekipa ZkotZelo, svaka vam čast, tole je za moje pojme eden najbolj domiselnih Slovenskih kratkih filmčkov ever. Vse spoštovanje do takšnih ekipc, ki malo manj sanjarijo in svoje sanje dejansko uresničijo. Hočemo drugi del!!!!

http://video.google.com/videoplay?docid=661221990990053228

kot piše eden izmed režiserjev- Femator:
“Ko sem Janu pokazal grobo zmontirano poskusno verzijo in sem videl njegov smeh, je bil že ves trud poplačan. Če se bo še 10 ljudi tako naglas smejalo, potem sem z veseljem sedel 10 dni za računalnikom in montiral spopad.”

Produkcija zkotzelo

  • Share/Bookmark

Atomska eksplozija v Češkem mestu – odkrito, razkrito

Nekateri Čehi svoje atomske pač testirajo po češko. Tole se je zgodilo med jutranjo vremensko kamero, ki je tako kot vsak drug dan, tudi to jutro prikazovala živo kamero iz nekega zaselka. Tokrat pa je kamera ujela sila nenavaden dogodek…
YouTube slika preogleda
Vir: osebno spiko, pisno slowwwenia , vizualno jutub

  • Share/Bookmark

Požar v Svetem Duhu – na kraju zločina

Nikomur zaenkrat ni jasno kaj se je to noč (24.12.07,00:40) zgodilo – lahko da je šlo za namerno piromanstvo ali pa zgolj za neprevidnost lastnikov, ki jih tisti čas ni bilo v hiši. Jest vem sam to, da take akcije še nisem vidu v živo. En kup gasilcev in ves ta dim…Ma svaka čast gasilcem, verjetno so uletel na kraj požara že zelo hitro, tko da kapo dol – ti ljudje so izgleda res ves čas v načinu stand by …
Jest sem pa, kot vse kaže, edini ki je tole podokumentiral, bomo vidl, morda odprem kategorijo “črna kronika” :P. Okej no.. tle se ni kej za zajebavat v bistvu. Ček d video…

Požar dorfarje

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Dinosaur chasing

Na Sorškem polju se baje še vedno skrivajo…
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

BeenLandn

Ja. Pri pregledu skozi checkout iz Stansteda so kolega pošteno obrnil. Sej ne da izgleda en mal sumljiv ampak, da bo moral pa vpričo tistih carinikov, v bistvu je bila carinica (a je prov tko?), pogolnit svoj sirup proti prehladu (da ja ni not kakšen mass destructive strup v mali flaški), kaj tazga pa res še nisem vidu :) Je bilo pa zabavno, ko ga je prav zares firbčna carinica med grabljenjem po ekstremno neurejeno zorganiziranim kovčkom vprašala “Is this clean or dirty?” on pa nazaj prestrašeno “it’s mixed” :)) potem si je nadela rokavice in nadaljevala s svojim biznisom.

Drugače mi je bil pa London ful všeč. Prvič bil tam, prvič letel z letalom. Čeprav se bojim višine (prfoks za plezanje mi je skoz preveč spuščal štrik in sem enkrat prosto letel skor v podn), mi vzlet in letenje pa pristanek niso povzročal nobenih strahov – prav nasprotno, ful dobr občutek, ko se odlimaš od tal in opazuješ vse manjše podobe stavb, cest, polj in vse bližje vidiš vrhove hribov in gor, dokler se ne dvigneš nekam tja gor on the top of the world.

Čez eno uro in pol pa povsem drugačna klima in občutek. Mal me je zjebal jetlag zato sem prvi in drugi dan prespal v hostlu. No to je zejabancija, v bistvu smo iz letališča na hitro odbrzel v hostl na Earl Streetu1, si nabavil karto za underground in pičil skozi Hyde Park protu centru. Glede na to, da smo bili v Londonu vsega skupaj dve noči, smo prehodili in videli enormno količino raznovrstnih londonskih specialitet. Če mene vprašate zakaj je to multikulturno mesto tako fascinantno, lahko odgovorim podobno kot po Amsterdamskem tripu nekaj let nazaj; preprosto zato, ker lahko cel dan šetaš po ulicah, gledaš levo, desno, naprej in nazaj pa vendar na vsakem koraku vidiš nekaj novega, vidiš dogajanje, happening bi bil še bolj primeren izraz. Mi smo skoraj ves čas samo hodil okrog in se je nonstop nekej dogajal. Pač če ti tole tablo nabijejo v pub pol se ve, da ni nobenega smisla preveč posedat…
nodancing

Nebi se zdej spušal v to kako izgleda denimo Buckingham Palace, ker bom o tem pisal šele takrat ko, če, me kraljica povabi na čaj. Mi smo že nekaj sanjal, da bi se glede na povsem prazno okolico kaj takega celo lahko zgodilo…no ja. Vsekakor se take palače nebi prav nič branil.

Če nalimam nekaj fotk:
millenium bridge
Na Millenium Bridge gledano proti turističnem kolesu London Eye kamor pa nismo šli, ker baje gor ne smeš vzet pira. Dve uri pa tut ne bomo sam gledal. Ni cajt! Lahko pa navržem eno zanimivost, ki zategnjene Slovane loči od uvidevnih Britancev. Fotr mi je razlagal, da glede pira sploh ni bil problem – tamkajšnji uslužbenec mu je pivo shranil v namenski frižider in, ko se je vrnil nazaj dol, je pivo prijazno dobil nazaj – ohlajeno… Tole je morda mal bizaren primer ampak ga lahko uporabite za šolski primer, kako stvari tam gor tečejo. Res prijazno mesto.

henging man
Tudi ljudje, ki se v življenju niso preveč dobro znašli, ali pa jih je nesreča pripeljala do situacije, ko je preživeti težko, sprejmejo malo več kot neokusno nažican drobiž.

veverca
Veverca. Ne samo da so brez večje bojazni futrale iz rok, zgodi se celo to, da tvojo nogo uporabijo za manever.

katravsferrari
Katra VS Ferrari ali muzej na ulici – evolucija avtomobila…

pozercina
Old age+hiphop=Debelak

trafalgar
Trafalgar Square – London je baje že na začetku decembra božično okrašen, tistle “Not safe for public use” je pa lahko namenjen samo zimskim “outside” plavalcem. Tut prov ampak no thankya. Pravzaprav je povsod vse označeno. Če so pred teboj električna vrata so gor nalimane tri nalepke “Attention: electric door!”, ko greš iz Metroja skozi zvočnik vedno zaseka “Please, mind the gap”. Na prehodih za pešce na cesti pred teboj povsod piše “Look right” ali pa celo “Look both sides”.

YouTube slika preogleda
Tole je pa kratka demonstracija uporabe avtomatiziranih uličnih vecejev. Tistih, ki na Beneškem Bienalu veljajo kot contemporary art :)

tubemap
Tube Map. Če nebi bilo druge možnosti, bi s tole fotko opisal naš trip. Slikovito, zavito, spontano in … zaključeno.

  1. imenovan O’Callaghan’s po priporočilu josta. Baje eden najboljših hostlov v Londonu. Prijazno in poceni! Poleg tega je joste kriv še za vso nastalo situacijo. Thank you for a bjutiful birthday present!! []
  • Share/Bookmark

Lady Troooon

Tole je pa res hudo! Mislim, da smo tale komad poslušal na ipsilonsu proti Puli v poletni hajcungi in destinaciji primerni evforiji. Zdej sem si zloudal vse kar je materijala od tilih dveh FUCKING WILD bejb. Res hudo! Ta izi electroclash s pridihom stare dobre hipursko natripane muzke je pravi balzam za dušo. Neverjetno kako lahko muzika vpliva na počutje. Prva te odpelje daleč nazaj, oglasi se nostalgija, druga te prevzame z energijo, tretja zabrejka, priklene, tale četrta pa le omami, popelje v en tak čisto spešl filing.

Ladytron – Blue Jeans

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Po(ne)srečen uvodnik Marcela Štefančiča Jr. v Studiu City

Da gre sicer za eno izmed boljših družbeno-politično provokativnih oddaj na nacionalki ne gre dvomiti … Marcel je pa tudi pojava brez primere in ob včerajšnjem ogledu frišnega Studia City v arhivu erteveja se mi je za trenutek zazdelo da me je modem, ravno ko sem se udobno namestil, spet pustil na cedilu. No – ni šlo za prekinitev v internetni povezavi pač pa se je Marcelu nekako … zatemnilo :)
Ampak je pa ujel bit LOL, mogoče ga je muzika zmedla in je pol čakal na pravi flow, da bi lahko potem ob prehodu stajliš zaključil akt :P

video pa tle-le1
YouTube slika preogleda

  1. odsek sem ukradel iz rtv arhiva []
  • Share/Bookmark

52. Beneški bienale, it’s crazy. crazy art.

V soboto smo se navsezgodaj, pozno zgodaj, zgodaj zjutraj (nisem spal, vstavi poljubno..), odpravili proti Benetkam na verjetno največji in najlepši festival sodobne umetnosti v Evropi. O sodobni umetnosti ne vem nič in hkrati vem vse – to je dovolj da ne bom pisal neumnosti in, kako se že reče – nebuloz o stvareh o katerih nimam pojma, pa vseeno si lahko vsako inštalacijo interpretiram kakorkoli si jo želim, včasih morda bolje kot sam avtor…no, ravno to se mi zdi čar odbitih multimedijskih inštalacij in performansov – opazuješ, opazuješ, opazuješ, dokler ti ne potegne – karkoli ti pač že potegne. Slikarji so risali slike, kiparji klesali kipe, fotografi fotografirali naravo, portrtete, slike in kipe, muzikonteri svirali kitaru, kamera je vse to zabeležila, sodobni umetnik pa je vse to zmiksal skupaj v sestavino, ki je poleg vseh naštetih “umetniških konstruktov” vsebovala še vse mogoče bizarne dodatke. To mi je všeč, več svobode opazovanja, več svobode dojemanja. No, tako opazujem jest, in tako mi je všeč. Prav zdajle mi je v glavo usekal letošnji slogan bienala: “Misli s čuti – čuti z glavo: Umetnost v sedanjiku”.

No, videli smo marsikaj, mnogo povsem brezveznih in totalno nedomiselnih razstav, a v tako ogromnem prizorišču, kjer ima vsaka država svoje izdelke razstavljene v svoji povsem avtentični zgradbi, se logično najde veliko zanimivih, še več odbitih reči. S kolegi smo ugotovili, da se imajo ustvarjalci bienala prav fino – dve leti rihtajo svojo razstavo, z vso podporo. Za ljudi, za obiskovalce. Good šiht, ni kej! Brez preziranja, nekatere zadeve so prav bolane. Spodaj na fotkah lahko vidite dve zaporedni fotki – prva prikazuje okvir v velikosti okrog 7 metrov dolžine in 3 metre višine – izgleda kot obris drevesa in desno projekcija v dno. Celotna stvar je sestavljena iz voščenk. Iz belih in črnih – voščenk! Picture that ;)
Voscenke-izvirnaVoscenke-macro

Tale je s svinčnikom po platnu drgnil toliko časa dokler ni končal slike v velikosti cca 8×4metre, kakor si je zamislil, oz je s svinčnikom drgnil toliko časa dokler se mu ni že konkretno zmešal. No ja, če pomislim je bil zmešan že prej…
bienale-svincnik

Svoboda, enakopravnost, bratstvo … flush?
bienale-wcji

Še nekaj fotk bienala in benetk…
bienale-multitv bienale-skulptura bienale-jumper

bienale-animacij bienale-foto

bienale-666 bienale-jeans benetke-markovtrg

benetke-zapad

Kratek videoposnetek – A/V eksperiment. Ko bi vsaj lahko nekatere stvari tako enostavno zbrisali kot jih zbrišejo tile brisalci…
YouTube slika preogleda

Za konec lahko napišem le še to, da si je bilo po šestih, sedmih letih prav fajn spet ogledat Benetke, ki so mi bile že od nekdaj všeč – bienale je bil pa še pika na i. Čez dve leti bo ravno pravi tajming za vnovičen obisk…

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »