Arhivirana sporočila kategorije 'moj svet'

Tristo sanj

Po nekajmesečnem blogerskem štrajku, na oblačen, zimski, ledenomrzel dan ena kratka sanjava zgodbica…

…budilka…

je ena stvar, ki jo verjetno tudi največji optimisti v prvem jutranjem afektu ponavadi sovražijo – normalno, če te pa vrže pokonc ob urah in zgodbah, ki bi jih vsi tako radi podaljšali …. vsaj za trenutek …

… so pa, na srečo, tudi jutra, ko lahko trenutek podaljšamo v dogodek in dogodek v zgodbe, do onemoglosti, do točke ko dobesedno izsesamo vso zalogo domišljije ki se akumulira skozi noč…..noč in spanje in sanjanje… je v bistvu edini čas v življenju, ko razum nima dostopa do našega zavedanja in spominjanja, domišljija šviga sem in tja po neraziskanih krajih…kot na nočnih fotografijah velemest, ko se avtomobili zlijejo z vsemi lučkami v neskončno spiralasto črto tisočero barv…

Danes zjutraj sem si budnico, tako kot katerikoli drug frej dan nastavil na 8:30, zbudil sem se pa ob 11:00. Če mi na telefonu nebi zmanjkal baterij, bi se lahko še bolj zavleklo. Da razložim – zjutraj sem v zvezi z budilko nenormalno trmast in ves čas stiskam tipko snooze, pa čeprav bi bilo vseeno če bi na tak dan preprosto izključil telefon…potem se pa začnejo dogajat zanimive stvari…recimo danes sem v teh dveh urah in pol v presledkih na 5 minut doživel brodolom na titanicu in se rešil tako da sem tik nad gladino morja letel do nekega tropskega otoka, kjer sem (vmes me je potrla nadležna budilka) potem vso noč pijančeval z lokalnimi pirati. Piratom se je potem pričakovano strgal, spremenil so se v ljudožerce in itak so me hotl živga skuhat. Ni jim pa ratal, to je dobr da v sanjah na koncu nikomur nič ne uspe, vedno se prej zbudiš. Nekje sem slišal, da če se ne zbudiš, da umreš? :D :D. Naslednjo rundo sem se znašel v neurju na previsni steni brez alpinistične opreme in v kratki majici (živo se spomnim da nisem nosu štumfou) ter furu safr kako naj se rešim iz te (nočne) more, ki je kar ni hotelo bit konec,… na koncu sem itak telebnu v globino in spet prtegnu tipko snooze. Znašel sem se sam na peščeni obali, hotel sem it plavat, a mi je pesek to onemogočal. Težko razložit občutek, kot bi hodil po tekočih štengah vendar v nasprotno stran…tik predenj se mi je uspelo dokopat do morja pa ššššššvrst, prikaže se žival podobna Škotski Nessie, jasna stvar – _tekoče štenge_ so spremenile smer in spet slow-motion reševanje. Spet me zbudi zvonec…napol…tokrat sem samo poslušal zvonenje in ugotavljal ali naj bi to zvonenje poslušal, al morem morda ugasnt telefon. Problem je bil, da je možnost za snooze izginila – to se zgodi ko telefon zvoni eno uro (12 rund). Potem imaš samo dve možnosti, ena je da izključiš alarm in vstopiš v resničen svet, druga pa, da alarm še enkrat nastaviš in……………..
sanjaš naprej :)
Free Website Directory

  • Share/Bookmark

O frizerkah …

kinkytone:
Rekla mi je, da ne. Da nimam zelo redkih las na temenu. Res.
Mimogrede, ali je mišljeno, da bi se človek s frizerko pogovarjal?

Jea, I like the question! Za ker Ku… bi se pa moral pogovarjat? Pogovarjanje je pravzaprav ena precej delikatna zadeva, če dobro pomislim je to ena zelo zanimiva reč; osebna, relativna, intimna kaj pa vem!
Vsak ima o taki komunikaciji svoje nazore, ljudje smo si tako zelo različni; nekateri bi kar vsevprek čvekali in razpredali o povprečnih neumnostih, ki se dogajajo okrog njih in celo o tistih ki se ne, potem drugi le razmišljujoče poslušajo in reagirajo, ko se jim tako zdi – pravi ali ponesrečen trenutek, pametno ali neumno, drzno, obotavljajoče ali pa povsem prozorno…vse je odvisno od osebe, situacije, časa, kraja, intuicije in tako naprej … ampak pri frizerkah se vse obrne na glavo. Aveste, problem pri frizerkah je bolj kompleksan, bolj zajeban. Meni se zdi da je zapleten predvsem zaradi dejstva, da je nespontan, načrtovan, vnaprej določen. Načrt je pa vedno zakompliciran. Že samo zato ker se edino načrt lahko zaplete; spontane reči itak pridejo in gredo, ni kej za komplicirat, ni cajta, moment požre cajt.
Okej, najbolj bedno je komplicirat o kompliciranju tko da dejmo poenostavit. Recimo moja zgodba je taka, da se pač nek naključen dan, tisti dan ko je frizer na dosegu roke in čas na moji strani odločim obiskat lasiščnega škarjesuka in verjemite mi, I just fucking love hate it. Vstopit skozi tisti fensi vhod nad katerim se sveti prelep napis “salon”. Znotraj pa vse glanz, tiptop, dezinficirano in kar se še najde takih besed ter interier napolnjen z neko čudno energijo in v krogu 200 stopinj okrog pacientov postopajočih sfriziranih bejb s škarjami in nekim spešl glavnikom. Jee man, Place4me. In potem tudi sam malce postopiš okrog, vmes pozdraviš edino nezaposleno frizerko in nato nekoliko konfuzno čakaš odziv, ki je v večini primerov “Živjooo, a si se pršu ostrišt?”, …jadajada, ne, obrit sem se pršu lej kok sem zarašen okol gobca, pa čevlje mam tut mal umazane.
V resnici odgovoriš logično, pričakovano “jjjjjap” in že se znajdeš v udobnem, usnjenem sedežu z ogromnim ogledalom pred seboj in z vsemi protokularnimi zadevami na sebi kot je tista brisača, ovratnik in neki lepilni trakovi, ki jih še vedno ne zastopim čisto dobro…in…AKCIJA. “Kako bi se pa ostrigu?”, pametno vprašanje ampak blazno zajebano. Takrat pol jest mal improviziram,…odvisno od dneva. Nazadnje sem bil dobre volje pa sem frizerki nabil “maš proste roke, men je vseen, nimam idej, sam mal me postriž”. Jaojao, napaka. Na tak način ubogo punco tako zmedeš, da izgubi vse ideje, pismo! To je situacija ko lahko IZŽIVIŠ SVOJE IDEJE. Če ti seveda striženje, kot frizerju pomeni tudi nekaj uporabe kreativnosti…isn’t it all about it? Ma ja, poraz, poraz. Od takrat naprej ostajam pri špičkah, nazorneje – “špičke+še mal”. To razumejo!
Evo, do tukaj je vse lepo in prav. Ampak ti sediš v tistem stolu, fotelju (al je celo kakšen frizerski izraz?) in stremiš v tisto ogledalo kot kakšen samovšečen, zafrustriran metro bedak. Ker je prostor tako brezvezen tudi nimaš nobene oprijemljive točke kjer bi si lahko spočil oči. Le opazuješ kako neka tuja oseba striže TEBE. Jebota ja, tebe. Sej lasje so del nas? Kakšna je razlika med striženjem las in amputacijo prsta? Če izključimo ufurano logiko sodobnega človeka potem ni prav nobene razlike. Sej poznate Indijance ane? Ampak ni panike, tako pač je in meni se zdi prav da je tako :) ampak, ko jest tam sedim se počutim nelagodno. In velikokrat se mi res ne ljubi pogovarjat s tisto frizerko. Sploh pa ne vem o čem naj bi se pogovarjal? Kako naj odgovorim na vprašanje “ti maš pa ful goste lase, tolk gostih pa še nisem vidla”. Kako naj odgovorim na taka vprašanja če se mi ne da pogovarjat o gostoti las??? Ravno takrat, ko sem tisti frizerki ponudil prst (odgriznila roko -nima veze z amputacijo, sam metafora:D), je potem naneslo, da sem na to vprašanje odgovoril “ja drugače je bil fotr pri tridesetih plešast, tko da res nimam pojma od kje to” in je že začela nabijat o nekih preparatih proti plešavosti. Jebemti briga me za preparate, bom pa plešast, pravzaprav, če dobro pomislim, še dobro! Se bom enkrat navadil na mašinco pa bo mir! No, verjetno vidite kam ciljam…to so tista nesrečna opravila, ki jih ne moreš opravit sam in si enostavno prepuščen na milost in nemilost. Pa drugače sploh nisem antropofobičen človek ampak je pa res, da redko najdem razloge za vsiljeno čvekanje z neznanci. More bit podlaga, pri frizerjih fakin ni podlage. It’s only small talk and I just hate it…
Morda pa samo jest narajmam na tako zgovorne frizerke in sem edini, ki se mu ne ljubi pogovarjat v frizerskem salonu?

  • Share/Bookmark

Prvi pomladanski dan

Al no ja, zdej je že drugi ampak dejmo rečt da je prvi ker je za tak dan še posebej značilno da pada sneg, ma jebote no kakšna sobota, res zakon. Podrtija višjih razsežnosti…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Llanfairpwllgwyngyllgogerychwyrndrobwllllantysiliogogogoch

(anede da te kr mal ob živce sprav če se lotiš naslov prebrat na glas :D :D :D)
Se peljem včeri z vlakom v Ljubljano iz pobeljene Škofje Loke (sneg me je kr mal iz tira zagonu, nočemo snega marca no! obleku sem se tolk kot se že vsaj pet let nisem!), debatiramo trije butli o družebnih problemih in o narkomanih pa teh stvareh, ravno toliko zatopljeni v razpravo (ena nabija da je narkomane treba gledat nam enake ker drugač se počutijo izolirane kar vodi iz enga grama v dva al pa tri na dan, tadrug da so ustanove no.1, jest sem bil pa že na tem da bi kr pribil da narkomani sploh niso problem), da nisem prav dobro opazoval okolice skozi okno…no in šele v Ljubljani pogledam ven in zagledam že prav violično obarvano eno nepoznano sorto drevesa in nič snega! Mega sem si reku, treba bo kdaj v LJ kr malo tko, na izlet, zdej ko je tle pri nas ta žlompudra jebote. Ni krize ampak tega nam res nebi blo lih treba! Je pa zanimivo da sem šel tisto noč ko je zuni medl tale opran sneg vsaj petkrat pogledat kaj dogaja in vsakič sem si pri sebi prav po nedolžno zaželel da bi medl ko svinja če že pada. To je tisto – akcija je zakon, posledice so pa potem utrujajoče in nepotrebne. Sneg je kul takrat ko pada, pol pa ne več tolk! Mimogrede a ste vedel to, da slovenske železnice planirajo izgradnjo novih postaj – tako bomo mi v Bitnjah dobil pravo železniško postajo HAHA! To bodo zanimive ekspedicije naslednje leto – vsak dan čez sorško polje a dej njahi no!

Ah jebeš, tile dnevi tko nimajo prav posebne zveze z vremenskimi pojavi in novonastajajočimi železniškimi postajami – in ha, tale zadnja zveza je že skor tolk dolga kot najdaljše ime enega mesteca v Angliji imenovanem po naslovu objavce – Llanfairpwllgwyngyllgogerychwyrndrobwllllantysiliogogogoch
gogogofigure figure:
YouTube slika preogleda

Povedat hočem da se je zadnje dni nabrala cela kača nenarejenih in nepopravljenih zadev. Računalnik me spravlja s tira – včeri sem bil samo za en rujmaline oddaljen od psihičnega zloma ki je vodilo v to da sem leptop že zanesljivo držal v rokah in ga že res SKORAJ zabrisal skozi odprto okno, pa pizda no zakaj se to dogaja ravno meni, pa tko lepo skrbim za računalnik, ljubezni pa nobene ne vrača, preklete STVARI. In jest mam tolk dela pa kako naj pa delam na kompjutru ki mi zmrzne vsakih 15.minut in iz njega piha vroč zrak da morem met miško (beri roko) oddaljeno en meter od ventilatorja na levi srani, ker drugače bi mi jo zakurl. Resno bi mi jo zakurl, nevem kaj dogaja tam noter ampak potem sem se odločil da kar lastnoročno odprem in pogledam drobovino in pol itak šok – lej ti to, tolk svinjarije na enem mestu pomojem še nikoli nisem vidu. No sej, ni čudno sem si reku – moja miza je rasfuk, sej smo se hecal sinoči (sinoči hehe, kul beseda za napisat:D), da nebi bilo nič čudnega če bi še kakšno frnikulo najdu noter hehe.
Takolelel, mal sem mogu potožarit, kej napisat za gušt pa tko…+

  • Share/Bookmark

Plastično krožno križišče, semaforji in ščepec nostalgije.

Nima kakšne povezave sicer :) zadnje cajte se mi ne da kej dosti pisat, dons je bil pa en tak lep dan da sem enostavno mogu fotoaparat vzet v roke in posnet nekaj _dejstev_ – ni bilo družbe pa sem se mal s fotkičom pogovoril – vsaj ni neki pametn in pozorno posluša :D
Juhej, ko bom velik bom imel jadrnico in bom šel okrog sveta :)))))))))))))))))))

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Alpetour – ekspres prevoz do vaših vhodnih vrat (s svetlobno hitrostjo)

Tako nekako bi lahko najbolje sarkastično poimenovali potovalno agencijo Alpetour. Da pojasnim kaj me že nekaj let spravlja ob živce, ko se kakšen dan iz Škofje Loke domov odfuram z zadnjim busom ob 23:37. No za uverturo bi omenil, da se večina jezi nad zamudami, trefik đemi, nesposobnimi vozniki in tko naprej, tukaj v našem koncu pa se jezimo zaradi povsem obratne problematike. Busi tukaj vozijo prej juhuhu!
Kdaj je že bilo…ahm,..no, nekaj dni nazaj naciljam avtobusno postajo ob pol polnoči, itak se je mnogokrat zgodilo da je bilo še to prepozno in potem, verjetno si lahko predstavljate, sledijo nepotrebne posledice in vprašanja kako naj zdej sploh pridem v 10km oddaljeno spalno lokacijo, domov, se razume. To je res zajebana reč, okej, obstajajo še bolj zajebane stvari ampak ta je res neprijetna, človk hoče domov, tko, samostojno :) pol pa klicarit okrog dobre dušce…ma popizdiš no. res. Jebemti busar nesposoben, če ti piše napismeno, da štartaš iz loke proti kranju ob 23:37, a je to tok težko razumet? Sej vem da je ura pozna in za tabo že 15 istih prevoženih relacij, doma bo treba pa še ženo poslušat ampak človek, bod vesel da imaš sploh službo, marsikdo jo nima… če slučajno še neveš.

No skratka, zvedavo gledam tisti bus, ko ravno zavija svoj slavni obrat 180 stopinj skozi rampo na postajo…jest stojim tam na poziciji osem sedem šest, skratka na pravi poziciji za relacijo Kranj … sledi zaplet – bus nonšalantno mimo mene, brez postanka, 10 minut pred uradnim odhodom. Jest valda laufam za njim in če nebi bile potem tudi za izstop postavljene rampe bi mi verjetno spizdil za tako malo, da bi se verjetno kar na mestu zjokal. Nežno a z ledenim pogledom potrkam na vrata, tisti idiot pa namrščeno, nerazpoloženo, povsem zdolgočaseno odpre vrata in pogleda vame kot bik bedak v nova vrata. Vstopim, mislm jest sem bil orng raspizden ampak tak tip persone kot je bil ta, je nezmožen vsakršne normalne komunikacije, ko na vprašanje “a vi veste, da ta bus odpelje šele čez 10 minut” dobiš odgovor “a nisem dost cajta čaku?”, dojameš, da so vsakršne besede od tu naprej odveč. Kva teb ni jasno člouk, kako si dost cajta čaku če pa sploh nisi čaku! Če bi jest bil tako neumen bi se v podn pogreznu. Kje je tuki kakšen optimizem, volja do življenja ali pa celo dobra volja…tega dons manjka! Vsi so neki zase, zaprti in potem valda sčasoma še zagrenjeni. Svet bi bil res ibr lepši, če bi te takole v tej situaciji tisti prevoznik vsaj prijazno pozdravil, tako pa še tebe prime, da bi ga dvakrat okol kepe. Ni to dobr. Plačam in ko oprezam okrog, kateri sedež bi mi najbolj ustrezal, v tistem pa beeeem in me zafluka par metrov naprej po busu, norc ubrisan, zdej boš pa še divjal ko zmešan. In tut je. Tolk, da sem bil na cilju točno takrat, ko bi moral mi štartat iz Škofje Loke. Toliko o svetlobni hitrosti… aja pa še to. Ni še konc komedij. Pozvonim na tisti rdeč zvonec, ki voznika opozori da bo treba na naslednji postaji ustaviti. Ja, če bi kaj pameti premogel bi ga verjetno še opozorilo, tko pa je valda vse zajebal in peljal mimo moje postaje, jest pa divje “vrata vrata”, ful čudn. Ko se kaj takega zgodi nikoli ne veš kaj bi rekel. A bi vztrajal in pritiskal tisti gumb, al bi se zadrl “vrata”, al “a bi lahko odprli vrata” al pa “a lahko ustavte” al pa morda “postaaajaaa”. Verjetno bi blo še najbolš kakšno balkansko usekat, mejbi bi potem celo dojel da je nekaj dejansko narobe…No v glavnem, jest sem se mu zahvalil za prevoz direkt do naše hiše…
…takle mamo tle…avto…hm, sej če bi mel pa avto bi me pa polcajčki zajebaval…

  • Share/Bookmark

štima! stvari so na mestu, zadeve štimajo!

Po razburkanem decembru, uf bemti res je bil razvrat. Nč novga za december ane? Januar pride potem še kako prav. Januar je v bistvu edini mesec v letu, ki je dobro sprogramiran. Ljudje se umirijo, kujejo velike plane, vrne se motivacija, skratka pravi čas za optimizem! Kul, si rečem in še sam mal sestavim koščke prejšnjega leta skupaj, mimogrede bilo je zares.. neponovljivo leto… – ravno zadnjič smo s kolegi gledal nazaj in družno prikimali dejstvu, da se je orto velik dogajal in tudi vsak izmed nas je naredil par korakov naprej. Eni so začel šihtat, drugi smo začel faksimilat, veliko smo potoval, se veliko družil in se nasploh ves čas extra fajn imel! Kje sem ostal…aha, sestavljanje ja, sestavljanje :) Kar se izpitov tiče bo tale januar pester. Ampak smo ga dobro naštudiral in mene že ne bo okrog prinesel – ga bomo zbril! ta januar!. Izpiti so označeni, urnik tik nad mojo kastrolo, skripte pripravljanje, materjal za seminarske bolj ali manj zbran – teren je ready steady. Ugotovil sem, da so moji možgani še na mestu, pomnenje štima, pravzaprav sem sam nad sabo pozitivno presenečen! Kar uredu!

Kaj je v planu to leto?
Najdit princeso, ki bo šla z menoj okrog sveta, zaključit faks s povprečno oceno 10, zaslužit par 10k eurov za gušt, si kupit stanovanje, dober avto in macbook ter na koncu flašo starega viskija da vse skupej poplaknemo!

aj kurc :) tut če nič od tega…no, kaj od tega bi blo pa tut fino…tista princesa…pa okrog sveta…pa viski… ta kombinacija bi bila menda že povsem dovolj :)) – v vsakem primeru bomo poskušal leto ožet kolikor se da in se v prvi vrsti imet fajn, veliko uživat, delat mal in dobr…in z guštom! Ostalo? Pride usput, kadarkoli in kakorkoli že!

ČIN!

  • Share/Bookmark

Loše vrijeme za nas rajske ptice

Tole mi je padlo v oko na mesenđer seznamu in prav res je, da kolega ni edini mnenja, da je zares loše vrijeme za rajske ptice.

Zdej bomo optimisti – še mal stisnl zobe, preostanek decembra se bomo grel ob kuhančku (+extra), januarja mogoče mal pobediral, februarja bo pa marec kar naenkrat že tu. Pri marcu se pa vse skupaj spet začne in kot bi trenil je tu že maj!

Jap, prov ste ugotovil – življenje je kot sneta skira, leti u tri PM. Važno je da uživamo trenutke in pozabimo hm…netrenutke?
tako tako :)

  • Share/Bookmark

Prokleta gužva neuvidevna!

V bistvu sploh ni problem v gužvi sami, problem je bolj zakompliciran, problem je v sistemu! Kar se zadnje čase dogaja v čakalnici na železniški postaji v Kranju je pa že res kriza! Najprej se morem zbudit ob pol sedmih, dve uri in pol pred začetkom predavanja, cajta mi ostane ravno toliko da še ves zaliman, s povsem zaspano nogo najdem včeraj ob pol treh zjutraj prštimane cunje, se oblečem in medtem morda skadim četrtinko čika. O jutranji kavici z idiličnim pogledom na okoliške hribe in Kamniško-Savinjske alpe lahko samo sanjam (10 minut pred tem mejbi)…….običajno potem najbolj pomembne stvari po jutranjem konceptu zmečem v torbo (še dobro da sem izgubil polnilec za leptop ker drugač bi moral še mašinerijo pakirat) in vmes, ko ravno zaklenem vhodna, še slabše – izhodna vrata, pozabim na svoje zobe. Totalno raspizden sam nase in na celo morbidno jutranjo vremensko situacijo se obrnem, expresso umijem zobe (uhja pa expresso) in se na tej zares kratki poti (uhja kratka kava) spomnim še tega, da sem v sobi, ki je v zgornjem štuku, pozabil mobitel. Oh. To pa ne bo šlo, treba it iskat. Iz izkušenj vem, da ravno takrat ko pozabim mobitel rabim nekoga zares nujno poklicat.

Pa se kljub zapleteni in naporni jutranji akciji slabih 10 minut pred odhodom vlaka znajdem v čakalnici na železniški postaji. Potem pa, ko je človk normalno že prepričan, da je dosegel prvi uspeh dneva, pride največji udarc. Prav strateško in nič kaj Slovensko urejena vrsta, ki se veje v tri do štiri nivoje. Jebemti pa zakva je tam samo eno okence in ena mama, ki je verjetno tako kot jaz dala skoz stresno jutro in more zdej navsezgodaj talat enosmerne karte vsem 30 ljudem, ki čakajo na vlak, ki ga je ravnokar najavil majstore po zvočniku.

Okej resno – jest bi kupil tedensko karto recimo, ali pa bi jo kupil vnaprej, ali pa preko interneta en dan prej, karkoli, možnosti je ogromno. Ampak valda – ko bo nekdo nekaj pametnega postoril na teh malenkostnih problemih bom jest vozil poršeja z vzgonskim motorjem na vodikov pogon. Go figure when it will happen.

Ma sranje no!! Resno vam pravim. Edina svetla točka tukaj je ta, da v Kranju na vlaku to uro dobiš frej zic in se ti ni treba gužvat med zamorjenim folkom…vrneš se nazaj v svoj svet in upaš, da ne boš doživel naslednjega šoka, vendar ko si že skoraj prilezel na vrh gore, pri šalterju za žetone vašeš še hujšo gužvo za ljubljanski lokalni promet. No na tem busu pa JE gužva.
Verjetno ste pomisli zakaj si ne nabavim mesečne karte za vlak in LPP; stvar je precej preprosta – ne splača se.

  • Share/Bookmark

Študija o pametnjakovičih, zaletavcih in nepremišljencih…

Sem pristaš utemeljenega dialoga z veliko mero posluha in razumevanja – zgodi si, da občasno celo preveč simpatiziram s teorijo, da se vsaka stvar lahko reši na miren način. V mnogokateri situaciji bi lahko reagiral bolj glasno in agresivno. Pa si tega vseeno ne štejem v minus – le tako lahko slišim več strani in vidim več obrazov ter kar je najbolj pomembno – slišim VEČ.

Na drugi strani imamo “butnglave”, ki so tako pametne, da je dovolj da vidijo samo do konca svojega nosu in morda še en milimeter dlje – kolikor je dolga najdaljša kocina na njihovem nosu. To je tip človeka, ki je na splošno precej inteligenten – dejansko veliko ve in je v svoji stroki dober. Njegov problem pa je ta, da bo v vsaki situaciji, v vsakem problemu in dialogu stal za svojim prepričanjem, neglede na to, da se lahko suvereno moti. “Butnglava” se sicer dobro zaveda, da obstaja možnost njegove napake oziroma napačnega informiranja, vendar si zaradi svojega vrhunsko skonstruiranega ega ne bo dopustil priznati, da je njegova izjava ali mnenje mimosunjeno. Ma kje, to bi ga uničilo, pokvarilo bi mu dan, zagrenilo naslednjega – le zakaj bi mu bilo trega treba, če je lahko zadovoljen v samozadostnem pomenu besede. Jebemti no, res ne razumem kako ste lahko tako zelo ponosni, da ne upate nočete prisluhniti! Na drugi strani je nekdo, ki vam želi nekaj predstaviti, izraziti svoj pogled na vaše mnenje ali trditev. Zdi se mi, da je ta pojav globlji kot si sploh lahko mislim. Upal bi si trditi da izhaja iz mladostniškega obdobja, ko je bil ubožec zatiran iz vseh strani, potem pa se je nekoliko postavil na svoje noge in uporniško naštudiral svojo osebnost in interese. Ko je dosegel nek nivo zavedanja in znanja ter nabildal svoj ego je pa končano, zapečateno. “Drugi mi že ne bodo pametovali o tem in onem, o tistem kar pa jest res dobro vem in znam!” (mimgrede, ravnokar sem ubil prokleto muho, zgleda da so se pod sončnimi žarki spet prebudile – in to so tiste tanajbolj sitne in hitre, jebemjim).
Naslednja stvar je zlati nasvet. Nasvet je na moji prioritetni listi takoj za verodostojno informacijo – je gonilo sveta – brez nasvetov drugih bi obtičali nekje v kameni dobi. Ljudje smo po naravi razumevajoča bitja z dobro izdelano logiko in sposobnost medsebojnega sožitja in delovanja. Tako bo en človek težko izdelal trdno hišo. Če jo bo gradilo več ljudi, bo bolj trdna, lepša in prijetnejša. Enako je z zemljo, svetom, svetovnim communityjem. (ubil naslednjo muho – s pestjo, z ubijalsko natančnostjo:P).

V glavnem – prisluhnite, razumite, svetujte in najpomembnejše – prisluhnite nasvetom. Vsak nasvet je dober, pa naj bo sam po sebi slab ali dober – ali ga upoštevamo ali ne – potrudimo se ga lahko vsaj razumeti, ga proučiti, projecirati kam drugam…Just don’t be fucking smartass dumber.

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »