Vsenaoblog

Danes me je spomin ponesel daleč nazaj, v čase ko sem na svojem prvem Pentiumu nažigal svojo prvo (in tudi zadnjo) medmrežno streljačino Action Quake; takrat smo se, zanimivo, igralci najprej delili na HPBje (high ping bastards) in LPBje (low ping bastards), goveje rečeno to pomeni, da smo bili prvi s svojo 33.6Kbps modem povezavo v groznem zaostanku, saj je orožje svoj saržer izpraznilo z zaostankom tudi do 300 milisekund, kar pomeni, da je bilo potrebno ciljat stran od sovražnika, ker če si ciljal neposredno vanj, si zadel v prazno. Skratka, ta špil smo nažigal dneve in noči in tale zaostanek mene ni kaj dosti oviral, strategijo sem izpilili in vrage poklal. Formirali so se tako imenovani klani oziroma team-i in sledili so vikend fajti. To so bili veliki dnevi. Kri je tekla v potokih, šlo je za slavo in čast. Bili smo mulci, jest sem se mnogokrat potihem priplazil v dnevno sobo in računalnik obložil z vsemi mogočimi pouštri, odejami in dekami, da slučajno staredva nebi slišala piskajočega modema (ki je bil bajdwej RES glasen). Če zdaj pogledam nazaj sem bil za popizdit prebrisan in te ekspedicije v spodnji štuk so mi vedno uspele. No caught in the act ever. Only silent war…Evforično dogajanje pa je virtualno igro poneslo v povsem drugačne sfere - iz nedolžnih opazk v obliki bolj ali manj neuspešnih kaloričnih kletvic so trenja med klani prinesla prave grožnje, ki so se vse bolj pribljiževale realnosti. Mene je enkrat poklical en geek, še sam nevem kdo točno je bil, ker se mi ni predstavil in mi zagrozil, da me bo ubil, ubou, zaklal, skratka da bo “najdu moju kuču i da me bo zaklau”. Smešna plat omenjenega pripetljala pa je ta, da dečko še ni prešel faze mutiranja oz, če se prav spomnim še mutiral ni. Funny shit. Prijatelji so mene tiste čase vedno žical naj kličem na kakšno XYZ cifro in naj se grem dostavljalca burekov ali pa elektromontažerja ali pa kaj podobnega, da človeku na drugi liniji ni bilo nič jasno. Pa je uspevalo. Jebote, enkrat sem klical matko od enega sramežljivca, ki so ga v osnovni šoli vsi rugal in prestrašeni mami z vsem resnim tonom vso globino glasu, ki sem ga premogel, oznanil, da kličem iz policijske postaje in da je sine v supermarketu ukradel neko robo. Zaprepadana in poleg tega verjetno še globoko verna ženička je lahko izdavila le to, da je moža ravno mesec nazaj zadela srčna kap. Fak, takrat sem se res prestrašil in ji hitro dal vedet da je vse skupaj neslana šala. Upam, da je dojela in da je z možom vse vredu in, da mali ni utrpel kakšnih hudih psihičnih posledic. Ja kva, mladost je norost, delal smo pizdarije, vsi smo jih, prav je tko. In še jih…sam mal bolj prilagojeno hehe.

No tako, tisti virtualni nasprotnik si je potem očitno premislil.
Problem virtualne agresije se tukaj šele dobro prične. Kaj pa če bi bil splet okoliščin takrat drugačen in bi bila moja reakcija taka, kot si jo je on želel? Kaj če bi se sprovocirala, težo konflikta nalagala še na netu? Kdo ve, morda bi se zares lahko kaj zgodilo. Sicer zelo težko verjamem, da bi se v tistih časih zares kaj takega zgodilo, ker se v bistvu nikoli ni. Zdi se mi da je danes drugače…
Zelo pomembno dejstvo je, da so bile takrat medmrežne igre manj osebne, manj napeljane, manj zrežirane in tudi mnogo manj krvoločne. Ni šanse, da bi padu noter v taki meri kot danes mladino obsedajo razne igre tipa WOW, Call Of Duty, Second Life itd, ki imajo poleg svoje odlične in realne grafike vpeljano še zgodbo, pravi film, prava akcija z mnogo pištol in še več slabih namenov vseh udeležencev. Ko mulc pri enajstih letih po tednih buljenja v 22 palični LCD s surround sound sistemom in neomejenim dostopom do interneta dojame point igre in se vanjo še bolj poglobi, izgublja stik z realnostjo. FACT. Situacija res pelje v virtualni overdose, ko bo prišel trenutek, ko bo bolje da tisti enajstletnik ostane doma pred kompjutrom, ker če ga bomo spustili v civilizacijo mu bo slej ko prej na pamet padla kakšna nora neumnost. Starši pa imajo itak baje vse manj časa in vse več težav s samim s sabo. Nekajkrat smo bili že obveščeni da je na drugem koncu sveta nekdo brez čustvenega razloga streljal na množice. Okej, ne gre pretiravat, napihovat in tega kovat v resničnost in vsakdan a kljub temu se moramo zavedat, da je tehnologija danes mladim postala dostopna bolj kot še nikoli prej in je nekaj povsem samoumevnega, must have. Malo starejši si niti predstavljati ne moremo kaj danes roji po otroških glavah, ki so se z računalnikom, 3D grafiko in internetom praktično rodili. Mi smo passé, računalnik je bil za nas v času najbolj aktivnega čustvenega razvoja španska vas. Mi smo se igrali v peskovniku in sanjal o avtomobičku na daljinski pogon. Kaj pa se bo zgodilo s prihajajočimi generacijami pa…kdo ve.

Kljub na prvi pogled črnogledim besedam ostajam optimist in pravim, da z ljubeznijo in razumevanjem lahko vsak starš svojega otroka zapelje na tirnice, ki ga bodo vodile v območja lepih prostranstev, stran od nasičene tehnologije ki je obnorela svet…

Pa še video extras; prvi Action Quake, l1999 in drugi Call Of Duty, l2007

Pa nevem kdo točno je obtičal v povprečju. Bi pa vsekakor tako ocenil današnji rezultat izpita - psihologija dela in medsebojnih odnosov. Joj, predavatelji, prfoksi, profesorji, dejte bit malo bolj inovativni, hudič. Zakaj je treba vse delat po začrtani poti, po pričakovanih smernicah, po tistih “konformnih” vzorcih? A to slučajno zato, da vam ne more nihče iz višjih inštanc zatežit? Da ste losani vsakršnega morebitnega tveganja? Da je lajf pač _do tukaj_ - naprej pa ni treba? Ok no…če vas to v življenju zadovolji in osrečuje, potem pa naj bo tako - konc koncev je danes vse prekalkulirano, “zdemokratizirano” (MHM), vse deluje …hja, točno tako, vse deluje po ustaljenih vzorcih. Sistem ABC. 123. In potem točno pri omenjenem predmetu zasledimo, da psihološka teorija zagovarja tezo, da je od vsega najpomembenjša kreativna komponenta. Da kreativnost postopa z roko v roki v napredek. Valda, I totally agree, tako je, tako je vedno bilo in tako vedno bo - dokler bodo imeli ljudje dobre ideje. Da se razumemo - psihologinje so ponavadi tako, prav simpatično optimistične, nasmejane in pozitivno nastrojene, občasno celo malce čez meje dobrega okusa. Tu jim ni za zamerit. Bi pa lahko dneve in tedne diskutirali o tem da je sistem “hendlanja” z informacijami o tem in onem udarec v prazno. Nekatere stvari so v življenju bolj preproste kot si sploh lahko predstavljate. Ma ne nekatere - VSE stvari v življenju so preproste. Ne me narobe razumet, jasno pridejo hudi trenutki, ki nikakor ne morejo biti preprosti. Ampak kljub temu - I’m we are one in a million. Se rodiš, živiš in umreš. Odvisno je le v kolikšni meri si dovoliš komplicirati preproste stvari. A ni smešno? Komplicirati preproste stvari? Spominja me na sicer pravilen, a z vklopljeno logiko malce čuden izraz - Nisem šel nikamor. Kako nisi šel nikamor??? Šel si ravno tja!!!
Okej, back to topic…
Stvari v življenju postanejo zanimive takrat, ko so zanimivo predstavljene, uprizorjene in izgovorjene. Šele takrat smo jim pripravljeni prisluhniti, jih upoštevati, o njih razmišljati in jih tudi v praksi uporabiti. Pa se ustavimo pri praksi. Ta tema - medsebojni odnosi in psihologija dela je pravzaprav zelo zanimiva. V literaturi najdeš teoretične primere, ki jih projeciraš v praktične in potem ti kdaj potegne, da se tole in tole res ujema in je res tako kot piše. Sploh ne dvomim, jasno da ne dvomim, stroke ni za podcenjevati, da je v psiholoških raziskavah veliko resnice in ti, če se v teorijo malo bolj poglobiš, večkrat priskočijo na pomoč tudi v vsakdanjem življenju.
Prej sem pisal o hendlanju informacij. VSI psihološki, sociološki, celo matematični in še mnogi drugi strokovnjaki iz drugih področij so mahneni na, če dovolite izrazu, legitimnem hendalnju s podatki. Se pravi - če je konflik je konflik - to ni problem. To je konflikt. Sej mislim da veste kaj hočem povedat….jebeni konflikt je problem in obratno. Vsaka oseba je kot sama edina in tudi edinstvena, unikatni primerek razumnega in razmišljujočega bitja. Dejstvo je, da ima vsak človek svoje interese, izmed vseh je vedno eden, ki je še posebej dominanten. Na koncu je, če imamo srečo in glavo na pravem mestu, to tudi naša služba, lifestyle. Vedno pa se učimo tudi druge stvari, saj smo firbčna bitja. Se pravi gre nekako takole - če kot pedagog predavaš neko temo svojim študentom, ki jim to znanje utegne priti prav, ampak NI primarno in NI najbolj pomembno ter nujno, bodi pri tem kreativen in predavaj ter preverjaj na način, ki bo vsem razumljiv in zanimiv. Če tega nisi sposoben, potem ne moreš biti dober pedagog. Tako simpl. Sam sem mnenja, da je psihologija izvrstna stroka, ki utemeljeno filozofira o človekovi duševnosti. Še enkrat bi poudaril izraz filozofira. Skozi psihologijo se da ful zanimivo pogovarjat in, ko kdaj s kolegi zabredemo daleč v globine, pridemo do fascinantih zaključkov o velikih stvareh, o smislu življenju in o teh zadevah, sej veste kakšnih vse :))
Hm, zdej sem opazil, da sem se morda malce preveč povzdignil. Ah! Pa tudi če sem se, vsak razumen človek z zdravo pametjo je sposoben te stvari razumet in smiselno ter pravilno razložit, ostali bodo pač opravili popravni izpit. Vsaj tako bi moralo bit.
Da zaključim - ne moti me tistale ocena 7, naj še enkrat ponovim, da mi gre na živce ta ustaljen način predavanja in preverjanja znanja na izpitih. It’s about getting wiser, not smarter.

Sem pristaš utemeljenega dialoga z veliko mero posluha in razumevanja - zgodi si, da občasno celo preveč simpatiziram s teorijo, da se vsaka stvar lahko reši na miren način. V mnogokateri situaciji bi lahko reagiral bolj glasno in agresivno. Pa si tega vseeno ne štejem v minus - le tako lahko slišim več strani in vidim več obrazov ter kar je najbolj pomembno - slišim VEČ.

Na drugi strani imamo “butnglave”, ki so tako pametne, da je dovolj da vidijo samo do konca svojega nosu in morda še en milimeter dlje - kolikor je dolga najdaljša kocina na njihovem nosu. To je tip človeka, ki je na splošno precej inteligenten - dejansko veliko ve in je v svoji stroki dober. Njegov problem pa je ta, da bo v vsaki situaciji, v vsakem problemu in dialogu stal za svojim prepričanjem, neglede na to, da se lahko suvereno moti. “Butnglava” se sicer dobro zaveda, da obstaja možnost njegove napake oziroma napačnega informiranja, vendar si zaradi svojega vrhunsko skonstruiranega ega ne bo dopustil priznati, da je njegova izjava ali mnenje mimosunjeno. Ma kje, to bi ga uničilo, pokvarilo bi mu dan, zagrenilo naslednjega - le zakaj bi mu bilo trega treba, če je lahko zadovoljen v samozadostnem pomenu besede. Jebemti no, res ne razumem kako ste lahko tako zelo ponosni, da ne upate nočete prisluhniti! Na drugi strani je nekdo, ki vam želi nekaj predstaviti, izraziti svoj pogled na vaše mnenje ali trditev. Zdi se mi, da je ta pojav globlji kot si sploh lahko mislim. Upal bi si trditi da izhaja iz mladostniškega obdobja, ko je bil ubožec zatiran iz vseh strani, potem pa se je nekoliko postavil na svoje noge in uporniško naštudiral svojo osebnost in interese. Ko je dosegel nek nivo zavedanja in znanja ter nabildal svoj ego je pa končano, zapečateno. “Drugi mi že ne bodo pametovali o tem in onem, o tistem kar pa jest res dobro vem in znam!” (mimgrede, ravnokar sem ubil prokleto muho, zgleda da so se pod sončnimi žarki spet prebudile - in to so tiste tanajbolj sitne in hitre, jebemjim).
Naslednja stvar je zlati nasvet. Nasvet je na moji prioritetni listi takoj za verodostojno informacijo - je gonilo sveta - brez nasvetov drugih bi obtičali nekje v kameni dobi. Ljudje smo po naravi razumevajoča bitja z dobro izdelano logiko in sposobnost medsebojnega sožitja in delovanja. Tako bo en človek težko izdelal trdno hišo. Če jo bo gradilo več ljudi, bo bolj trdna, lepša in prijetnejša. Enako je z zemljo, svetom, svetovnim communityjem. (ubil naslednjo muho - s pestjo, z ubijalsko natančnostjo:P).

V glavnem - prisluhnite, razumite, svetujte in najpomembnejše - prisluhnite nasvetom. Vsak nasvet je dober, pa naj bo sam po sebi slab ali dober - ali ga upoštevamo ali ne - potrudimo se ga lahko vsaj razumeti, ga proučiti, projecirati kam drugam…Just don’t be fucking smartass dumber.

Bilo … prošlo …

Digitani svet je nadvladal celo najbolj pristne otroške aktivnosti. Nadomestili so jih veliki ekrani, glasni zvočniki in virtualne zgodbe. Pojav je danes verjetno že povsem nepopravljiv - poplava digitalnih tehnologij je že skoraj v vsaki vasi. Generacije se iz leta v leto ekstremno spreminjajo in groza me je, ko pomislim v kakšen svetu bo odraščal moj otrok.

Fotko sem včeraj škljocnil v Kranju, pa se mi je zazdelo da ji nebi škodovalo nekaj globine¹ …

1. odpiram novo kategorijo “za-misli” kjer bom prilično objavljal družbeno-kritične fotomontaže [↩]

Sprašujem se od kod ljudem ideja, da mišice podkrepljene z vsemi steroidi in več-petdeset kilogramskimi utežmi naredijo telo privlačno?
Je totalno nezdravo, pravzaprav telesu škodljivo celo bolj kot prekomerna teža - vso tisto maso je potrebno skozi leta vzdrževat, ker drugače se mišična masa spremeni v maščobo in posledično tak, včasih mišičnjak izgleda kot ogromna ožeta cunja. Nič naravnega…verjetno izgledaš še bolj grozno kot 40 let star tatu na notranji strani stegna…

Pa ne, da imam karkol proti, vsak naj počne kar mu pač ustreza, vsak ima pravico biti tak kot si želi. Jest se le sprašujem kje je point? A če si težak 150 kil in nabildan kot ameriški bizon, si tak lahko privlačen nasprotnemu spolu? Jest bi rekel da povečini verjetno ne. Predvidevam, da tu sploh ne gre za zunanji izgled, sploh ne gre za point da si s tem nekomu privlačen, ne gre zato, da si privlačen sebi. Gre zgolj zato, da si tako dokažeš česa si sposoben, koliko daleč lahko greš. In s tem si ne bildaš telesa, ampak le in samo svoj lastni ego. Komu to prinese karkoli dobrega, pa nevem. Mater s tako težo in okornostjo pred spanjem najprej polomiš nekaj reber svoji punci, ko pa sanjaš, jo pa še kvihtaš. Au. No ali pa tudi ne - če se pa najdeta dva podobna, je pa v postelji verjetno prava atletska veselica LOL. Hardcore, pa to :P

Pa mi vi povejte, a je tolo lepo?

Ne morem si da ne bi …

Pa … tole?

Kakorkoli, če smo že pri ekstremih, dam glas teli deklici,

Joste mi je podal en dober razlog, da napišem nekaj o urednikovanju blogos-a - in o nagrajevanju siolovih blogerjev z objavljanjem njihovih prispevkov na prvi strani siola.
O tem, koliko povprečnemu blogerju goduje objava na prvi strani lahko napišemo le to, da sigurno nikomur ni odveč brati odzivov na svoj prispevek in tudi pisec se fino počuti, ko vidi, da je nekdo v njegovi objavi videl nekaj posebnega.

Kaj je tako posebnega na Šelestovi objavi o današnji basket tekmi pa milo rečeno nimam pojma!

Samo nekaj objav, ki bi si zaslužile mesto v siolovem okenčku za traffic boost:
- čuvaj zobe
- please behave :)
- in če že hočete - basket …

Sicer nasplošno urednik izbira kvalitetne, zanimive ali kakorkoli nadpovprečne objave, ampak kljub temu velikokrat kiksne! Res nebi bilo treba. Predvidevam da je MC honorarni delavec Siola, kar verjetno pomeni, da vsaj površno prebere bolj ali manj vse objave in kolikor ga poznam preko kolumn in njegovega bloga, piše veliko in piše zanimivo. Prepričan sem, da zna tudi kvalitetno brat in razločiti zrno od plevela. Zajebu zajebu :) skratka, tisti, ki urednikuje tako obiskano stran kot je siolnet, bi moral ponavljam, ločiti zrno od plevela…

Le v razmislek ;-)

Pa ne me zdej linčat, ker zganjam gnev zaradi majhne stvari, ampak omembe vredno pa tole le je!

Zadnje dni v moja ušesa in v moj mejlbox prihajajo enormne količine raznovrstnih svinjarij in nesmislov, ki blodijo po glavah neumnih ljudi. Pisal tukaj in tukaj.
Danes pa še ena cvetka - dva pametnjakoviča zganjata homofobijo nad hrvaško deželo in se obnašata kot prava carja. Jest mislim, da še nikdar v življenju nista doživela pravega seksualnega užitka s kvalitetnejšo ejakulacijo in verjetno je zelo možno, da sta na dobri poti, da se naslednje leto udeležita hrvaške gay parade. No, ker sta prestara in premalo dojemljiva, se to verjetno nikdar ne bo zgodilo in še naprej bosta nesrečna in nepotešena…

Hrabra muškaraca, ni kej! Drugemu manjka še malo več pleše, da se opogumi, pobrije in si prezrači podstrešje, obema pa bi nadel še lične rdeče vezalke!

Zato, ker je na svojem blogu kritiziral vlado - kje drugje kot na Kitajskem. Tip seveda ni čisto nič psihično bolan, ampak povsem normalen človek, ki je javno izrazil nestrinjanje s podražitvijo nekaterih živilskih izdelkov in dodal da bo korupcija znotraj kitajske komunistične partije pripeljala do njenega zloma.

Ni potrebe, da pišem o dejstvih glede omenjenega primera - več si lahko preberete na 24ur.com.

Komentirati take absurde je pa brez vsakega smisla.

Narod v pravem pomenu besede pomeni etnično skupino s skupnim biološkim izvorom. To torej pomeni, da je slovenski narod sestavljen iz čistokrvnih slovencev. Torej tistih prebivalcev, ki so se rodili v Sloveniji in tukaj tudi živijo, menda celo življenje, do smrti.
Kje smo potem zajebali? Kolikor jaz zastopim, narodov torej sploh ni (več)? Jasno, seveda da jih ni. Če v košarkarski reprezentanci rusije (o res sori ker uporabljam ta podatek, ampak trenutno mi je najbolj blizu :P) igra črnopolti igralec, med vsemi ruskimi čistokrvnimi bledoličniki, potem je tukaj nekaj hudo narobe.
Pa ne v tem, da je črnec dobil rusko državljanstvo, ampak v tem, da je interpretacija te besede mimosunjena, zgrešena, napačna. In še in še je primerov.
Zadnje čase ne razumem več, pravzaprav nikdar nisem, vsega prepiranja in masakriranja med tako zvanimi narodi, ki kot kaže postajajo globalni območni esperanto, instant export/import mania. Kje torej ljudstvo čevelj tišči? Kaj je vzrok vseh nesporazumov, vsega slabega? Če lahko medse mirno sprejmemo enega človeka, potem jih lahko tudi tisoč, stotistoč ali pa milijon, krajše - svobodni smo in lahko samostojno odločamo o tem kje bo naš dom.

Ker je politika prasica in jabolko sporov, se tu ne bom opredeljeval. Sploh pa ne v širšem pomenu, ki vključuje vso svetovno revščino, bolezni in vojne. Tu so že drugi, bolj progresivni dejavniki.

Sprašujem se le, kako je mogoče, da se države, ki so kolikor toliko podobno razvite, ne morejo sporazumeti v socialnem stiku? Opažam vse več nestrpnosti med sosednjimi državami, pa tudi širše v evropi. Najbolj praktičen primer bi bil hrvaška versus slovenija, kjer je politika naredila cel rasfuk, “narod” pa je naivno podlegel - zato ker so oni pač “narod” in treba je držat skup in ne poskušat zastopit svojega, ja jebote prav ja - svojega nasprotnika, sorojaka.
S kakšno pravico si lahko nekateri, mnogo je njih, privoščijo posplošeno negativno kritiziranje ljudi, ki jih sploh ne poznajo?
Kdo je za takšno stanje sploh kriv?
a) so to vsi tisti posamezniki, ki si dovolijo zganjat nestrpnost in blatanje ljudi druge pripadnosti/rase? ali so to
b) idiotski politiki, ki si kot državna avtoriteta privoščijo naščuvati svoj narod proti drugemu?

če naklonimo glas odgovoru a), potem diskreditiramo pomen politične mašine, ki podpira lokalpatritizem in posledično negiramo pomen države, ki jo upravljajo oblastniki. Torej se s tem porazgubi vsak pomen države.
če pa glasujemo za b), pa vso odgovornost prepustimo politikom in opravičimo ljudski nazi-patriotizem.

Ni kej. LJUDSTVO, spametujte se, mislite s svojo glavo, imejte radi ljudi, imejte radi drugačne in poskusite razumet tudi neumne in preveč brihtne. Vsak ima svojo pot in lepo bi se bilo med seboj pomeniti o tem kakšna je in ne kaj je z njo narobe.

Sprašujem se ali študenti danes res prelepo živijo ali pa so le tako apatični, da bi se malo bolj zavzeli za svoje pravice. Predvsem za pravice do dela…
Od začetka tega leta lahko študent preko napotnice letno prejme 2800 eurov in ne več kot 400 eurov na mesec. Če ta znesek razpotegnemo čez celo leto, to znese dobrih 230 evrov mesečno, kar je slabih 60 bivših jurjev. Vse ostalo je minus 22%. Bizarno nizek znesek, ki nikomur ne more omogočiti normalnega življenja. Nebi se spuščal v računico, vendar, če si zaradi treh dnevnih obrokov ne moreš skopirati 400 strani dolge skripte, potem tukaj nekaj ne štima. Aja, pa odmislimo izdatke staršev (veliko študentov prihaja iz slabo situiranih familij - pa tudi njih bi morali spodbujati k neodvisnem življenju…)

Študentsko delo bi moralo biti tako po mojem mnenju neobdavčeno ali pa bi morala državna blagajna sponzorirati štipendije. Če jest pravilno zastopim pomen študija, gre tukaj zato, da študent študira in ne da dela. Pa okej, normalno je, da tolikšnem številu študentov ni mogoče zagotoviti mesečnega prihodka, ki bi pokrilo stroške študija, bivanja in žepnine. Ampak pazi! Zato imamo pa študentske servise, ki zagotavljajo delo, ki študentu servira življenjske izkušnje. In čemu bi želeli tak način dela iztrebiti? Če so slovenske fakultete tako nesposobne, da ne ponudijo kvalitetnega študija s poudarkom na delovni praksi, potem naj vsaj pustijo, da njihovi študenti ob študiju delajo drugje!

In potem še ena cvetka - izredni študenti ne morejo delati preko študentskih napotnic.

Aja? Ja kaj pa naj potem delajo? Dopoldne naj se učijo, popoldne pa kaj? Iščejo redno zaposlitev? To je cel bullshit no. Tisto leto bi lahko vsak dan delali, si zaslužili nekaj denarja za naslednje študijsko leto in poleg tega še nekaj našparal za daljše poletno potovanje, ki si ga človek danes itak lahko privošči le kot študent…

Vse skupaj je en navaden non-sense. Politiki so ene blont pičke, ki nikoli niso čisto prepričani kaj sploh hočejo. Kaj za vraga je bilo prej narobe, ko je bil letni limit 5500 evrov? A je to res preveč?
Za tiste, ki menijo, da morajo biti tako kot navadni tudi študentski dohodki obdavčeni pa samo ena stvar - urna postavka za računalniškega programerja je okrog €5 do €6. To je smešno nizka številka! In poleg tega ne dobiš plačanih potnih stroškov, malice in zdravstvenega zavarovanja. Če si s tem letno nabereš 5500€ in zraven še uspešno zaključiš letnik, si car!

Jebemti, država išče keš povsod kjer je mogoče, brez najmanjše tolerance! A da bi kaj dali? OO, to pa ne! Prav zanima me kam gredo zdaj vsi euri od pobiranja astronomsko visokih kazni za prehitro vožnjo!