Arhiv avtorja:

E-agresija – včeraj, danes, jutri

Danes me je spomin ponesel daleč nazaj, v čase ko sem na svojem prvem Pentiumu nažigal svojo prvo (in tudi zadnjo) medmrežno streljačino Action Quake; takrat smo se, zanimivo, igralci najprej delili na HPBje (high ping bastards) in LPBje (low ping bastards), goveje rečeno to pomeni, da smo bili prvi s svojo 33.6Kbps modem povezavo v groznem zaostanku, saj je orožje svoj saržer izpraznilo z zaostankom tudi do 300 milisekund, kar pomeni, da je bilo potrebno ciljat stran od sovražnika, ker če si ciljal neposredno vanj, si zadel v prazno. Skratka, ta špil smo nažigal dneve in noči in tale zaostanek mene ni kaj dosti oviral, strategijo sem izpilili in vrage poklal. Formirali so se tako imenovani klani oziroma team-i in sledili so vikend fajti. To so bili veliki dnevi. Kri je tekla v potokih, šlo je za slavo in čast. Bili smo mulci, jest sem se mnogokrat potihem priplazil v dnevno sobo in računalnik obložil z vsemi mogočimi pouštri, odejami in dekami, da slučajno staredva nebi slišala piskajočega modema (ki je bil bajdwej RES glasen). Če zdaj pogledam nazaj sem bil za popizdit prebrisan in te ekspedicije v spodnji štuk so mi vedno uspele. No caught in the act ever. Only silent war…Evforično dogajanje pa je virtualno igro poneslo v povsem drugačne sfere – iz nedolžnih opazk v obliki bolj ali manj neuspešnih kaloričnih kletvic so trenja med klani prinesla prave grožnje, ki so se vse bolj pribljiževale realnosti. Mene je enkrat poklical en geek, še sam nevem kdo točno je bil, ker se mi ni predstavil in mi zagrozil, da me bo ubil, ubou, zaklal, skratka da bo “najdu moju kuču i da me bo zaklau”. Smešna plat omenjenega pripetljala pa je ta, da dečko še ni prešel faze mutiranja oz, če se prav spomnim še mutiral ni. Funny shit. Prijatelji so mene tiste čase vedno žical naj kličem na kakšno XYZ cifro in naj se grem dostavljalca burekov ali pa elektromontažerja ali pa kaj podobnega, da človeku na drugi liniji ni bilo nič jasno. Pa je uspevalo. Jebote, enkrat sem klical matko od enega sramežljivca, ki so ga v osnovni šoli vsi rugal in prestrašeni mami z vsem resnim tonom vso globino glasu, ki sem ga premogel, oznanil, da kličem iz policijske postaje in da je sine v supermarketu ukradel neko robo. Zaprepadana in poleg tega verjetno še globoko verna ženička je lahko izdavila le to, da je moža ravno mesec nazaj zadela srčna kap. Fak, takrat sem se res prestrašil in ji hitro dal vedet da je vse skupaj neslana šala. Upam, da je dojela in da je z možom vse vredu in, da mali ni utrpel kakšnih hudih psihičnih posledic. Ja kva, mladost je norost, delal smo pizdarije, vsi smo jih, prav je tko. In še jih…sam mal bolj prilagojeno hehe.

No tako, tisti virtualni nasprotnik si je potem očitno premislil.
Problem virtualne agresije se tukaj šele dobro prične. Kaj pa če bi bil splet okoliščin takrat drugačen in bi bila moja reakcija taka, kot si jo je on želel? Kaj če bi se sprovocirala, težo konflikta nalagala še na netu? Kdo ve, morda bi se zares lahko kaj zgodilo. Sicer zelo težko verjamem, da bi se v tistih časih zares kaj takega zgodilo, ker se v bistvu nikoli ni. Zdi se mi da je danes drugače…
Zelo pomembno dejstvo je, da so bile takrat medmrežne igre manj osebne, manj napeljane, manj zrežirane in tudi mnogo manj krvoločne. Ni šanse, da bi padu noter v taki meri kot danes mladino obsedajo razne igre tipa WOW, Call Of Duty, Second Life itd, ki imajo poleg svoje odlične in realne grafike vpeljano še zgodbo, pravi film, prava akcija z mnogo pištol in še več slabih namenov vseh udeležencev. Ko mulc pri enajstih letih po tednih buljenja v 22 palični LCD s surround sound sistemom in neomejenim dostopom do interneta dojame point igre in se vanjo še bolj poglobi, izgublja stik z realnostjo. FACT. Situacija res pelje v virtualni overdose, ko bo prišel trenutek, ko bo bolje da tisti enajstletnik ostane doma pred kompjutrom, ker če ga bomo spustili v civilizacijo mu bo slej ko prej na pamet padla kakšna nora neumnost. Starši pa imajo itak baje vse manj časa in vse več težav s samim s sabo. Nekajkrat smo bili že obveščeni da je na drugem koncu sveta nekdo brez čustvenega razloga streljal na množice. Okej, ne gre pretiravat, napihovat in tega kovat v resničnost in vsakdan a kljub temu se moramo zavedat, da je tehnologija danes mladim postala dostopna bolj kot še nikoli prej in je nekaj povsem samoumevnega, must have. Malo starejši si niti predstavljati ne moremo kaj danes roji po otroških glavah, ki so se z računalnikom, 3D grafiko in internetom praktično rodili. Mi smo passé, računalnik je bil za nas v času najbolj aktivnega čustvenega razvoja španska vas. Mi smo se igrali v peskovniku in sanjal o avtomobičku na daljinski pogon. Kaj pa se bo zgodilo s prihajajočimi generacijami pa…kdo ve.

Kljub na prvi pogled črnogledim besedam ostajam optimist in pravim, da z ljubeznijo in razumevanjem lahko vsak starš svojega otroka zapelje na tirnice, ki ga bodo vodile v območja lepih prostranstev, stran od nasičene tehnologije ki je obnorela svet…

Pa še video extras; prvi Action Quake, l1999 in drugi Call Of Duty, l2007

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

(7) profesor (x) kandidat: stuck in the average…

Pa nevem kdo točno je obtičal v povprečju. Bi pa vsekakor tako ocenil današnji rezultat izpita – psihologija dela in medsebojnih odnosov. Joj, predavatelji, prfoksi, profesorji, dejte bit malo bolj inovativni, hudič. Zakaj je treba vse delat po začrtani poti, po pričakovanih smernicah, po tistih “konformnih” vzorcih? A to slučajno zato, da vam ne more nihče iz višjih inštanc zatežit? Da ste losani vsakršnega morebitnega tveganja? Da je lajf pač _do tukaj_ – naprej pa ni treba? Ok no…če vas to v življenju zadovolji in osrečuje, potem pa naj bo tako – konc koncev je danes vse prekalkulirano, “zdemokratizirano” (MHM), vse deluje …hja, točno tako, vse deluje po ustaljenih vzorcih. Sistem ABC. 123. In potem točno pri omenjenem predmetu zasledimo, da psihološka teorija zagovarja tezo, da je od vsega najpomembenjša kreativna komponenta. Da kreativnost postopa z roko v roki v napredek. Valda, I totally agree, tako je, tako je vedno bilo in tako vedno bo – dokler bodo imeli ljudje dobre ideje. Da se razumemo – psihologinje so ponavadi tako, prav simpatično optimistične, nasmejane in pozitivno nastrojene, občasno celo malce čez meje dobrega okusa. Tu jim ni za zamerit. Bi pa lahko dneve in tedne diskutirali o tem da je sistem “hendlanja” z informacijami o tem in onem udarec v prazno. Nekatere stvari so v življenju bolj preproste kot si sploh lahko predstavljate. Ma ne nekatere – VSE stvari v življenju so preproste. Ne me narobe razumet, jasno pridejo hudi trenutki, ki nikakor ne morejo biti preprosti. Ampak kljub temu – I’m we are one in a million. Se rodiš, živiš in umreš. Odvisno je le v kolikšni meri si dovoliš komplicirati preproste stvari. A ni smešno? Komplicirati preproste stvari? Spominja me na sicer pravilen, a z vklopljeno logiko malce čuden izraz – Nisem šel nikamor. Kako nisi šel nikamor??? Šel si ravno tja!!!
Okej, back to topic…
Stvari v življenju postanejo zanimive takrat, ko so zanimivo predstavljene, uprizorjene in izgovorjene. Šele takrat smo jim pripravljeni prisluhniti, jih upoštevati, o njih razmišljati in jih tudi v praksi uporabiti. Pa se ustavimo pri praksi. Ta tema – medsebojni odnosi in psihologija dela je pravzaprav zelo zanimiva. V literaturi najdeš teoretične primere, ki jih projeciraš v praktične in potem ti kdaj potegne, da se tole in tole res ujema in je res tako kot piše. Sploh ne dvomim, jasno da ne dvomim, stroke ni za podcenjevati, da je v psiholoških raziskavah veliko resnice in ti, če se v teorijo malo bolj poglobiš, večkrat priskočijo na pomoč tudi v vsakdanjem življenju.
Prej sem pisal o hendlanju informacij. VSI psihološki, sociološki, celo matematični in še mnogi drugi strokovnjaki iz drugih področij so mahneni na, če dovolite izrazu, legitimnem hendalnju s podatki. Se pravi – če je konflik je konflik – to ni problem. To je konflikt. Sej mislim da veste kaj hočem povedat….jebeni konflikt je problem in obratno. Vsaka oseba je kot sama edina in tudi edinstvena, unikatni primerek razumnega in razmišljujočega bitja. Dejstvo je, da ima vsak človek svoje interese, izmed vseh je vedno eden, ki je še posebej dominanten. Na koncu je, če imamo srečo in glavo na pravem mestu, to tudi naša služba, lifestyle. Vedno pa se učimo tudi druge stvari, saj smo firbčna bitja. Se pravi gre nekako takole – če kot pedagog predavaš neko temo svojim študentom, ki jim to znanje utegne priti prav, ampak NI primarno in NI najbolj pomembno ter nujno, bodi pri tem kreativen in predavaj ter preverjaj na način, ki bo vsem razumljiv in zanimiv. Če tega nisi sposoben, potem ne moreš biti dober pedagog. Tako simpl. Sam sem mnenja, da je psihologija izvrstna stroka, ki utemeljeno filozofira o človekovi duševnosti. Še enkrat bi poudaril izraz filozofira. Skozi psihologijo se da ful zanimivo pogovarjat in, ko kdaj s kolegi zabredemo daleč v globine, pridemo do fascinantih zaključkov o velikih stvareh, o smislu življenju in o teh zadevah, sej veste kakšnih vse :))
Hm, zdej sem opazil, da sem se morda malce preveč povzdignil. Ah! Pa tudi če sem se, vsak razumen človek z zdravo pametjo je sposoben te stvari razumet in smiselno ter pravilno razložit, ostali bodo pač opravili popravni izpit. Vsaj tako bi moralo bit.
Da zaključim – ne moti me tistale ocena 7, naj še enkrat ponovim, da mi gre na živce ta ustaljen način predavanja in preverjanja znanja na izpitih. It’s about getting wiser, not smarter.

  • Share/Bookmark

Mesto Petelinov – “Šesti del posvečamo vsem, ki smo ga v starih časih žurali skupaj.”

Kaj naj rečem. Ekipa ZkotZelo, svaka vam čast, tole je za moje pojme eden najbolj domiselnih Slovenskih kratkih filmčkov ever. Vse spoštovanje do takšnih ekipc, ki malo manj sanjarijo in svoje sanje dejansko uresničijo. Hočemo drugi del!!!!

http://video.google.com/videoplay?docid=661221990990053228

kot piše eden izmed režiserjev- Femator:
“Ko sem Janu pokazal grobo zmontirano poskusno verzijo in sem videl njegov smeh, je bil že ves trud poplačan. Če se bo še 10 ljudi tako naglas smejalo, potem sem z veseljem sedel 10 dni za računalnikom in montiral spopad.”

Produkcija zkotzelo

  • Share/Bookmark

Alpetour – ekspres prevoz do vaših vhodnih vrat (s svetlobno hitrostjo)

Tako nekako bi lahko najbolje sarkastično poimenovali potovalno agencijo Alpetour. Da pojasnim kaj me že nekaj let spravlja ob živce, ko se kakšen dan iz Škofje Loke domov odfuram z zadnjim busom ob 23:37. No za uverturo bi omenil, da se večina jezi nad zamudami, trefik đemi, nesposobnimi vozniki in tko naprej, tukaj v našem koncu pa se jezimo zaradi povsem obratne problematike. Busi tukaj vozijo prej juhuhu!
Kdaj je že bilo…ahm,..no, nekaj dni nazaj naciljam avtobusno postajo ob pol polnoči, itak se je mnogokrat zgodilo da je bilo še to prepozno in potem, verjetno si lahko predstavljate, sledijo nepotrebne posledice in vprašanja kako naj zdej sploh pridem v 10km oddaljeno spalno lokacijo, domov, se razume. To je res zajebana reč, okej, obstajajo še bolj zajebane stvari ampak ta je res neprijetna, človk hoče domov, tko, samostojno :) pol pa klicarit okrog dobre dušce…ma popizdiš no. res. Jebemti busar nesposoben, če ti piše napismeno, da štartaš iz loke proti kranju ob 23:37, a je to tok težko razumet? Sej vem da je ura pozna in za tabo že 15 istih prevoženih relacij, doma bo treba pa še ženo poslušat ampak človek, bod vesel da imaš sploh službo, marsikdo jo nima… če slučajno še neveš.

No skratka, zvedavo gledam tisti bus, ko ravno zavija svoj slavni obrat 180 stopinj skozi rampo na postajo…jest stojim tam na poziciji osem sedem šest, skratka na pravi poziciji za relacijo Kranj … sledi zaplet – bus nonšalantno mimo mene, brez postanka, 10 minut pred uradnim odhodom. Jest valda laufam za njim in če nebi bile potem tudi za izstop postavljene rampe bi mi verjetno spizdil za tako malo, da bi se verjetno kar na mestu zjokal. Nežno a z ledenim pogledom potrkam na vrata, tisti idiot pa namrščeno, nerazpoloženo, povsem zdolgočaseno odpre vrata in pogleda vame kot bik bedak v nova vrata. Vstopim, mislm jest sem bil orng raspizden ampak tak tip persone kot je bil ta, je nezmožen vsakršne normalne komunikacije, ko na vprašanje “a vi veste, da ta bus odpelje šele čez 10 minut” dobiš odgovor “a nisem dost cajta čaku?”, dojameš, da so vsakršne besede od tu naprej odveč. Kva teb ni jasno člouk, kako si dost cajta čaku če pa sploh nisi čaku! Če bi jest bil tako neumen bi se v podn pogreznu. Kje je tuki kakšen optimizem, volja do življenja ali pa celo dobra volja…tega dons manjka! Vsi so neki zase, zaprti in potem valda sčasoma še zagrenjeni. Svet bi bil res ibr lepši, če bi te takole v tej situaciji tisti prevoznik vsaj prijazno pozdravil, tako pa še tebe prime, da bi ga dvakrat okol kepe. Ni to dobr. Plačam in ko oprezam okrog, kateri sedež bi mi najbolj ustrezal, v tistem pa beeeem in me zafluka par metrov naprej po busu, norc ubrisan, zdej boš pa še divjal ko zmešan. In tut je. Tolk, da sem bil na cilju točno takrat, ko bi moral mi štartat iz Škofje Loke. Toliko o svetlobni hitrosti… aja pa še to. Ni še konc komedij. Pozvonim na tisti rdeč zvonec, ki voznika opozori da bo treba na naslednji postaji ustaviti. Ja, če bi kaj pameti premogel bi ga verjetno še opozorilo, tko pa je valda vse zajebal in peljal mimo moje postaje, jest pa divje “vrata vrata”, ful čudn. Ko se kaj takega zgodi nikoli ne veš kaj bi rekel. A bi vztrajal in pritiskal tisti gumb, al bi se zadrl “vrata”, al “a bi lahko odprli vrata” al pa “a lahko ustavte” al pa morda “postaaajaaa”. Verjetno bi blo še najbolš kakšno balkansko usekat, mejbi bi potem celo dojel da je nekaj dejansko narobe…No v glavnem, jest sem se mu zahvalil za prevoz direkt do naše hiše…
…takle mamo tle…avto…hm, sej če bi mel pa avto bi me pa polcajčki zajebaval…

  • Share/Bookmark

štima! stvari so na mestu, zadeve štimajo!

Po razburkanem decembru, uf bemti res je bil razvrat. Nč novga za december ane? Januar pride potem še kako prav. Januar je v bistvu edini mesec v letu, ki je dobro sprogramiran. Ljudje se umirijo, kujejo velike plane, vrne se motivacija, skratka pravi čas za optimizem! Kul, si rečem in še sam mal sestavim koščke prejšnjega leta skupaj, mimogrede bilo je zares.. neponovljivo leto… – ravno zadnjič smo s kolegi gledal nazaj in družno prikimali dejstvu, da se je orto velik dogajal in tudi vsak izmed nas je naredil par korakov naprej. Eni so začel šihtat, drugi smo začel faksimilat, veliko smo potoval, se veliko družil in se nasploh ves čas extra fajn imel! Kje sem ostal…aha, sestavljanje ja, sestavljanje :) Kar se izpitov tiče bo tale januar pester. Ampak smo ga dobro naštudiral in mene že ne bo okrog prinesel – ga bomo zbril! ta januar!. Izpiti so označeni, urnik tik nad mojo kastrolo, skripte pripravljanje, materjal za seminarske bolj ali manj zbran – teren je ready steady. Ugotovil sem, da so moji možgani še na mestu, pomnenje štima, pravzaprav sem sam nad sabo pozitivno presenečen! Kar uredu!

Kaj je v planu to leto?
Najdit princeso, ki bo šla z menoj okrog sveta, zaključit faks s povprečno oceno 10, zaslužit par 10k eurov za gušt, si kupit stanovanje, dober avto in macbook ter na koncu flašo starega viskija da vse skupej poplaknemo!

aj kurc :) tut če nič od tega…no, kaj od tega bi blo pa tut fino…tista princesa…pa okrog sveta…pa viski… ta kombinacija bi bila menda že povsem dovolj :)) – v vsakem primeru bomo poskušal leto ožet kolikor se da in se v prvi vrsti imet fajn, veliko uživat, delat mal in dobr…in z guštom! Ostalo? Pride usput, kadarkoli in kakorkoli že!

ČIN!

  • Share/Bookmark

Atomska eksplozija v Češkem mestu – odkrito, razkrito

Nekateri Čehi svoje atomske pač testirajo po češko. Tole se je zgodilo med jutranjo vremensko kamero, ki je tako kot vsak drug dan, tudi to jutro prikazovala živo kamero iz nekega zaselka. Tokrat pa je kamera ujela sila nenavaden dogodek…
YouTube slika preogleda
Vir: osebno spiko, pisno slowwwenia , vizualno jutub

  • Share/Bookmark

Mačkontri :)

Tut jest ne grizem – vsaj ne redno ampak tale mačkontr je pa car. Sigurn bi se poštekala. Pa mački so najbolj zakon žvalce na svetu!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Požar v Svetem Duhu – na kraju zločina

Nikomur zaenkrat ni jasno kaj se je to noč (24.12.07,00:40) zgodilo – lahko da je šlo za namerno piromanstvo ali pa zgolj za neprevidnost lastnikov, ki jih tisti čas ni bilo v hiši. Jest vem sam to, da take akcije še nisem vidu v živo. En kup gasilcev in ves ta dim…Ma svaka čast gasilcem, verjetno so uletel na kraj požara že zelo hitro, tko da kapo dol – ti ljudje so izgleda res ves čas v načinu stand by …
Jest sem pa, kot vse kaže, edini ki je tole podokumentiral, bomo vidl, morda odprem kategorijo “črna kronika” :P. Okej no.. tle se ni kej za zajebavat v bistvu. Ček d video…

Požar dorfarje

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Dinosaur chasing

Na Sorškem polju se baje še vedno skrivajo…
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Loše vrijeme za nas rajske ptice

Tole mi je padlo v oko na mesenđer seznamu in prav res je, da kolega ni edini mnenja, da je zares loše vrijeme za rajske ptice.

Zdej bomo optimisti – še mal stisnl zobe, preostanek decembra se bomo grel ob kuhančku (+extra), januarja mogoče mal pobediral, februarja bo pa marec kar naenkrat že tu. Pri marcu se pa vse skupaj spet začne in kot bi trenil je tu že maj!

Jap, prov ste ugotovil – življenje je kot sneta skira, leti u tri PM. Važno je da uživamo trenutke in pozabimo hm…netrenutke?
tako tako :)

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisi
Starejši zapisi »