Mesečni arhiv: April 2008

O frizerkah …

kinkytone:
Rekla mi je, da ne. Da nimam zelo redkih las na temenu. Res.
Mimogrede, ali je mišljeno, da bi se človek s frizerko pogovarjal?

Jea, I like the question! Za ker Ku… bi se pa moral pogovarjat? Pogovarjanje je pravzaprav ena precej delikatna zadeva, če dobro pomislim je to ena zelo zanimiva reč; osebna, relativna, intimna kaj pa vem!
Vsak ima o taki komunikaciji svoje nazore, ljudje smo si tako zelo različni; nekateri bi kar vsevprek čvekali in razpredali o povprečnih neumnostih, ki se dogajajo okrog njih in celo o tistih ki se ne, potem drugi le razmišljujoče poslušajo in reagirajo, ko se jim tako zdi – pravi ali ponesrečen trenutek, pametno ali neumno, drzno, obotavljajoče ali pa povsem prozorno…vse je odvisno od osebe, situacije, časa, kraja, intuicije in tako naprej … ampak pri frizerkah se vse obrne na glavo. Aveste, problem pri frizerkah je bolj kompleksan, bolj zajeban. Meni se zdi da je zapleten predvsem zaradi dejstva, da je nespontan, načrtovan, vnaprej določen. Načrt je pa vedno zakompliciran. Že samo zato ker se edino načrt lahko zaplete; spontane reči itak pridejo in gredo, ni kej za komplicirat, ni cajta, moment požre cajt.
Okej, najbolj bedno je komplicirat o kompliciranju tko da dejmo poenostavit. Recimo moja zgodba je taka, da se pač nek naključen dan, tisti dan ko je frizer na dosegu roke in čas na moji strani odločim obiskat lasiščnega škarjesuka in verjemite mi, I just fucking love hate it. Vstopit skozi tisti fensi vhod nad katerim se sveti prelep napis “salon”. Znotraj pa vse glanz, tiptop, dezinficirano in kar se še najde takih besed ter interier napolnjen z neko čudno energijo in v krogu 200 stopinj okrog pacientov postopajočih sfriziranih bejb s škarjami in nekim spešl glavnikom. Jee man, Place4me. In potem tudi sam malce postopiš okrog, vmes pozdraviš edino nezaposleno frizerko in nato nekoliko konfuzno čakaš odziv, ki je v večini primerov “Živjooo, a si se pršu ostrišt?”, …jadajada, ne, obrit sem se pršu lej kok sem zarašen okol gobca, pa čevlje mam tut mal umazane.
V resnici odgovoriš logično, pričakovano “jjjjjap” in že se znajdeš v udobnem, usnjenem sedežu z ogromnim ogledalom pred seboj in z vsemi protokularnimi zadevami na sebi kot je tista brisača, ovratnik in neki lepilni trakovi, ki jih še vedno ne zastopim čisto dobro…in…AKCIJA. “Kako bi se pa ostrigu?”, pametno vprašanje ampak blazno zajebano. Takrat pol jest mal improviziram,…odvisno od dneva. Nazadnje sem bil dobre volje pa sem frizerki nabil “maš proste roke, men je vseen, nimam idej, sam mal me postriž”. Jaojao, napaka. Na tak način ubogo punco tako zmedeš, da izgubi vse ideje, pismo! To je situacija ko lahko IZŽIVIŠ SVOJE IDEJE. Če ti seveda striženje, kot frizerju pomeni tudi nekaj uporabe kreativnosti…isn’t it all about it? Ma ja, poraz, poraz. Od takrat naprej ostajam pri špičkah, nazorneje – “špičke+še mal”. To razumejo!
Evo, do tukaj je vse lepo in prav. Ampak ti sediš v tistem stolu, fotelju (al je celo kakšen frizerski izraz?) in stremiš v tisto ogledalo kot kakšen samovšečen, zafrustriran metro bedak. Ker je prostor tako brezvezen tudi nimaš nobene oprijemljive točke kjer bi si lahko spočil oči. Le opazuješ kako neka tuja oseba striže TEBE. Jebota ja, tebe. Sej lasje so del nas? Kakšna je razlika med striženjem las in amputacijo prsta? Če izključimo ufurano logiko sodobnega človeka potem ni prav nobene razlike. Sej poznate Indijance ane? Ampak ni panike, tako pač je in meni se zdi prav da je tako :) ampak, ko jest tam sedim se počutim nelagodno. In velikokrat se mi res ne ljubi pogovarjat s tisto frizerko. Sploh pa ne vem o čem naj bi se pogovarjal? Kako naj odgovorim na vprašanje “ti maš pa ful goste lase, tolk gostih pa še nisem vidla”. Kako naj odgovorim na taka vprašanja če se mi ne da pogovarjat o gostoti las??? Ravno takrat, ko sem tisti frizerki ponudil prst (odgriznila roko -nima veze z amputacijo, sam metafora:D), je potem naneslo, da sem na to vprašanje odgovoril “ja drugače je bil fotr pri tridesetih plešast, tko da res nimam pojma od kje to” in je že začela nabijat o nekih preparatih proti plešavosti. Jebemti briga me za preparate, bom pa plešast, pravzaprav, če dobro pomislim, še dobro! Se bom enkrat navadil na mašinco pa bo mir! No, verjetno vidite kam ciljam…to so tista nesrečna opravila, ki jih ne moreš opravit sam in si enostavno prepuščen na milost in nemilost. Pa drugače sploh nisem antropofobičen človek ampak je pa res, da redko najdem razloge za vsiljeno čvekanje z neznanci. More bit podlaga, pri frizerjih fakin ni podlage. It’s only small talk and I just hate it…
Morda pa samo jest narajmam na tako zgovorne frizerke in sem edini, ki se mu ne ljubi pogovarjat v frizerskem salonu?

  • Share/Bookmark

Sumičev folk, Petrol, kompliciranje, MAM TOBAK!

Z mislimi daleč stran od bencina, prodajalnih polic in cen vstopim v Petrolov hiphop (al kaj je že?), da si zagotovim kadilske pripomočke za naslednje dni in majstra za pultom pozdravim,
“Dordan, en tobak bi prosu, Drum tasvetu”, se ozre po polici polni različnih vrečk s tobaki, filtri, rizlami, cigarami, cigarilosi in bogve še čem in odvrne “a tega?”,…”nene, ne tega, tanajsvetlejšga” (tisti tanajbolj lahek je ene čudne barve in nikoli ne vem ali naj bo rumen, al zlat al pa svetlo rjav, zato je še najbolj logično rečt tanajsvetlejš”), no modelu itak ni blo jasno NEČ in je potem nakazal proti firmi Samson. OOO jebote a je tak problem naročit tole no. Mu obrazložim, “nene, Drum Drum, tasvetu, tazlat, unle najbolj levo”. Je dojel. Medtem ko on že tisto pištolo za odčitat ceno uperi v embalažo, jest nadaljujem “še ene rumene slim filtre”. Ni treba dvakrat rečt da je prvleku extra-slim filtre in jest negodujem “nene, slim, tiste z rdečo črto, čist zraven so”. Aha Aha. (folk se nabira v vrsti). In seveda manjkajo še rizle. Naročim še rizle. “a lahko prosim še rdeče smoking tamale rizle”. Se zazre v tiste police in odvrne “ni tamalih smoking rdečih, so samo rizla+”. Ja valda rečem, uredu bo. Si oddahnem. Vzamem ven kartico in jo vtaknem v tisto mašinco (po novem jo že kar sam daš noter) in vtipkam tisto XXXX, narobe. “a je kej narobe?”, “ja, cifro ste narobe vpisu”. Pizda nemogoče, cifro vem 100%. Vpišem še enkrat. Napaka v PIN. Imate še: 1 poskus. Si rečem a sem jest tupav al kaj, še na petrolu me bojo na preizkušnje dajal, sej znam kodo na pamet a bom mogu v mobitel gledat. Res pogledam (na hitro, vrsta je zdej že res dolga). Prov sem vtipku! Ampak itak men tkole nikoli ni veliko jasno in si mislim da sem zihr nulo za devetko zamenu ker sta čisto ena zraven druge. Vpišem še tretjič. Kartica zaklenjena, oglasite se na svoji bančni enoti. JA FAAAAAK, rabm to kartico pizda no, še dons jo rabm zdej je pa blokirana pa niti denarja nimam da bi zdej plaču vse to, niti tobaka potem ne bom mel :( No, sej tistih 6€ se pa morda še najde, počekiram v denarnico in juheeeeej, zadovoljno izvlečem en preplozan 5€ bankovec in tisto drobiža kar je še ostalo. Jest nevem kaj je blo narobe, a sem bil tolk sumljiv al sem zgledal kot nekdo ki je ukradu tisto kartico in šel igrat loterijo če mejbi zadane 4-mestno kodo ampak prodajalec je tisti bankovec spustu skozi tisto varnostno mašino. Ni treba dvakrat rečt kaj sledi ane? Mašina zapiska, bankovec baje ni gud. AAAA? A DEJ NJAAAHIII NOOOO! Kaj čmo pa zdej? Pogledam tisti bankovec (fak, folk zdej ne samo da je stal v vrsti in zdolgočaseno preverjal kaj ponuja štacuna na petrolu, ne, zdej so vsi opazoval kaj dogaja za šalterjem), edino kar mi je ostalo (no sej bi sej potem že še kej našlo.ampak…) rečem majstru dejte še enkrat probat (LOL, kartica?? :D), ampak čudež, šlo je skoz. Poberem robo (vmes ugotovim da sem prej v mašino vtikal visino kartico ki ima itak drugo kodo na ogled pa je skoraj identična) in se kolikor hitro je bilo mogoče spokam iz tega nesojenega hiphopa. Aja, a da bi v đouku prodajalcu potem presenečeno objasnil da sem narobno kartico vleku čez mašino, ne, to mi niti na kraj pameti ni prišlo…res ne, sam pejmo.
No… zdej pa rečte da življenje ni zakomplicirano :D :D

  • Share/Bookmark