Vsenaoblog

Sem pristaš utemeljenega dialoga z veliko mero posluha in razumevanja – zgodi si, da občasno celo preveč simpatiziram s teorijo, da se vsaka stvar lahko reši na miren način. V mnogokateri situaciji bi lahko reagiral bolj glasno in agresivno. Pa si tega vseeno ne štejem v minus – le tako lahko slišim več strani in vidim več obrazov ter kar je najbolj pomembno – slišim VEČ.

Na drugi strani imamo “butnglave”, ki so tako pametne, da je dovolj da vidijo samo do konca svojega nosu in morda še en milimeter dlje – kolikor je dolga najdaljša kocina na njihovem nosu. To je tip človeka, ki je na splošno precej inteligenten – dejansko veliko ve in je v svoji stroki dober. Njegov problem pa je ta, da bo v vsaki situaciji, v vsakem problemu in dialogu stal za svojim prepričanjem, neglede na to, da se lahko suvereno moti. “Butnglava” se sicer dobro zaveda, da obstaja možnost njegove napake oziroma napačnega informiranja, vendar si zaradi svojega vrhunsko skonstruiranega ega ne bo dopustil priznati, da je njegova izjava ali mnenje mimosunjeno. Ma kje, to bi ga uničilo, pokvarilo bi mu dan, zagrenilo naslednjega – le zakaj bi mu bilo trega treba, če je lahko zadovoljen v samozadostnem pomenu besede. Jebemti no, res ne razumem kako ste lahko tako zelo ponosni, da ne upate nočete prisluhniti! Na drugi strani je nekdo, ki vam želi nekaj predstaviti, izraziti svoj pogled na vaše mnenje ali trditev. Zdi se mi, da je ta pojav globlji kot si sploh lahko mislim. Upal bi si trditi da izhaja iz mladostniškega obdobja, ko je bil ubožec zatiran iz vseh strani, potem pa se je nekoliko postavil na svoje noge in uporniško naštudiral svojo osebnost in interese. Ko je dosegel nek nivo zavedanja in znanja ter nabildal svoj ego je pa končano, zapečateno. “Drugi mi že ne bodo pametovali o tem in onem, o tistem kar pa jest res dobro vem in znam!” (mimgrede, ravnokar sem ubil prokleto muho, zgleda da so se pod sončnimi žarki spet prebudile – in to so tiste tanajbolj sitne in hitre, jebemjim).
Naslednja stvar je zlati nasvet. Nasvet je na moji prioritetni listi takoj za verodostojno informacijo – je gonilo sveta – brez nasvetov drugih bi obtičali nekje v kameni dobi. Ljudje smo po naravi razumevajoča bitja z dobro izdelano logiko in sposobnost medsebojnega sožitja in delovanja. Tako bo en človek težko izdelal trdno hišo. Če jo bo gradilo več ljudi, bo bolj trdna, lepša in prijetnejša. Enako je z zemljo, svetom, svetovnim communityjem. (ubil naslednjo muho – s pestjo, z ubijalsko natančnostjo:P).

V glavnem – prisluhnite, razumite, svetujte in najpomembnejše – prisluhnite nasvetom. Vsak nasvet je dober, pa naj bo sam po sebi slab ali dober – ali ga upoštevamo ali ne – potrudimo se ga lahko vsaj razumeti, ga proučiti, projecirati kam drugam…Just don’t be fucking smartass dumber.

V soboto smo se navsezgodaj, pozno zgodaj, zgodaj zjutraj (nisem spal, vstavi poljubno..), odpravili proti Benetkam na verjetno največji in najlepši festival sodobne umetnosti v Evropi. O sodobni umetnosti ne vem nič in hkrati vem vse – to je dovolj da ne bom pisal neumnosti in, kako se že reče – nebuloz o stvareh o katerih nimam pojma, pa vseeno si lahko vsako inštalacijo interpretiram kakorkoli si jo želim, včasih morda bolje kot sam avtor…no, ravno to se mi zdi čar odbitih multimedijskih inštalacij in performansov – opazuješ, opazuješ, opazuješ, dokler ti ne potegne – karkoli ti pač že potegne. Slikarji so risali slike, kiparji klesali kipe, fotografi fotografirali naravo, portrtete, slike in kipe, muzikonteri svirali kitaru, kamera je vse to zabeležila, sodobni umetnik pa je vse to zmiksal skupaj v sestavino, ki je poleg vseh naštetih “umetniških konstruktov” vsebovala še vse mogoče bizarne dodatke. To mi je všeč, več svobode opazovanja, več svobode dojemanja. No, tako opazujem jest, in tako mi je všeč. Prav zdajle mi je v glavo usekal letošnji slogan bienala: “Misli s čuti – čuti z glavo: Umetnost v sedanjiku”.

No, videli smo marsikaj, mnogo povsem brezveznih in totalno nedomiselnih razstav, a v tako ogromnem prizorišču, kjer ima vsaka država svoje izdelke razstavljene v svoji povsem avtentični zgradbi, se logično najde veliko zanimivih, še več odbitih reči. S kolegi smo ugotovili, da se imajo ustvarjalci bienala prav fino – dve leti rihtajo svojo razstavo, z vso podporo. Za ljudi, za obiskovalce. Good šiht, ni kej! Brez preziranja, nekatere zadeve so prav bolane. Spodaj na fotkah lahko vidite dve zaporedni fotki – prva prikazuje okvir v velikosti okrog 7 metrov dolžine in 3 metre višine – izgleda kot obris drevesa in desno projekcija v dno. Celotna stvar je sestavljena iz voščenk. Iz belih in črnih – voščenk! Picture that ;)

Tale je s svinčnikom po platnu drgnil toliko časa dokler ni končal slike v velikosti cca 8×4metre, kakor si je zamislil, oz je s svinčnikom drgnil toliko časa dokler se mu ni že konkretno zmešal. No ja, če pomislim je bil zmešan že prej…

Svoboda, enakopravnost, bratstvo … flush?

Še nekaj fotk bienala in benetk…

Kratek videoposnetek – A/V eksperiment. Ko bi vsaj lahko nekatere stvari tako enostavno zbrisali kot jih zbrišejo tile brisalci…

Za konec lahko napišem le še to, da si je bilo po šestih, sedmih letih prav fajn spet ogledat Benetke, ki so mi bile že od nekdaj všeč – bienale je bil pa še pika na i. Čez dve leti bo ravno pravi tajming za vnovičen obisk…

Brez dvoma evforično in z veliko mero znanja in poznavanja. Sporočilnost gledalcu je vsekakor pod vprašajem, a tip vendarle zna. Na svoj način, da se razume ;)

Spodaj pa omenjeni presežek (posnetko iz oddaje HRI-BAR, Bučke)

(zajeto iz RTV arhiva)

Še predenj karkoli napišem o tem, da so kletvice sestavina vsakega jezika, naj najprej apeliram na vse tiste, ki ste brez grehov, da te objave, lepo prosim, ne berete…

Najraje sploh nebi odprl diskusije o tem ali je uporaba kletvic primerna ali ne. Vse je seveda odvisno od okoliščin. Sam pa prekleto rad zakolnem – v dobri družbi, no pravzaprav bom takole napisal – boljša je družba bolj kalorično se kolne. Sej ne, da bi vsakogar in vse preklel..v kontekstu pa je treba kdaj debato začinit. Nekateri stegnejo roko, drugi pač vse skupej konkretno pošljemo zglihamo na svoj način.

Imamo pa problem. Slovenci imamo problem. Hlapci kot smo, tudi svojih pravih, avtohtonih kletvic nimamo, jebote! Kopiramo južne sosede. Morem priznat, da obožujem Srbe – z enim modelom sem se lansko leto na Guči totalno zapričal. Pa to ni bilo tko – navadno pričanje o vsakdanjih in nevsakdanjih stvareh. No takole nekako je bilo – on je itak najprej začel tako kot debato pričnejo vsi srbi: “pa da, pa da, imam ja sorodnike u Kranju, znaš, moj stric …….” pa tko naprej. Sem malo novejša šola, žal ne znam prav dobro srbohrvaščine, ampak sej to je fino – srbi nas zastopijo, mi zastopimo njih…in če nadaljujem, s tem tipom sva dobršen del noči gruntala najbolj brutalne kletvice…on men, jest njemu. Nekakšen Swearword freestyle…

Nazaj k bistvu. Na tem sajtu so zbrane kletvice v vseh mogočih jezikih. Tudi v slovenščini. Morem priznat, da sem presenečen nad dokaj dolgim spiskom. Ampak kvaliteta in kaloričnost, domiselnost,…karčte…mja, ni ravno za zgled, je pa zanimivo branje :) Nekaj primerov, ki so še posebno vredni objave:

Če bi bili možgani dinamit, tebi še nosu ne bi razneslo.
Zgin da te ne vidim!
Smrduh!
Ti si neumen!
Mamo ti bom nabrisal!
Da bi ti vse krave crknile!
Ščegetavček!
Tristo kosmatih! (ta je najbolj avtohtona in žal tudi najbolj debilna)
Naj te pes poščije (enkrat je v ostrigo uletela babica dobrega kolega, mislim da ravno na njegov rojstni dan, in nas vse potolkla z zmagovalnim “vi še tolk niste vredni da vas pes poščije!” fak, še zdej se s pepelom posipam)
Viljamouka na pladnu (Drunk as a whore) WTF?
Porkafiks (Pigs shot (of heroin ex.), WTF???
Kurvetina! (spet nekaj slovenske fovšarije…:P)
Škrbasta prasica! (e, to je pa zajeban)
Pofukam tebe in vse bivše! (uuu. gadno – nekaj balkana pa le imamo v krvi…)
Da bi ti otroci rikverz hodil! (zmaga :))
Naj te koklja brce (spet kmetavzarji na delu)
Jezus na Mariji! (no temu pa jest rečem kletvica v pravem pomenu besede hhhh. nevem pa v katerem primeru bi jo uporabil….)

Bolj gremo južno, bolj vulgarne so kletvice (sej veste kako gre,…zgoraj lasje, nos,…nižje,…nižje,..nižje..:P..makes sence:D)
Tale bosanc je bil jezen:
Jebem ti mater i od materine matere materinu mater!

Bosanci

Tlele najdete še več

Jutri zgodaj vstanete?
Poznam rešitev ;-)
Moj bioritem je namreč konkretno sesut. Spat grem ob 3h, zbudim se okrog 7h. Sej poznate štorijo – budilko si naštimam ob 6:30 in zjutraj točno takrat z neverjetnim veseljem pogledam stanje, stisnem dremež (snooze) in sanjam naprej. Ponovim 4x, proklet telefon mi takrat funkcijo snooze skensla in jasno izrazi začudenje, naj se vendar zbudim in naj ne igram bedaka. Meni je jasno mnogo lažje alarm naštimat še enkrat…in spet – sanjam naprej, dokler je panika taka, da ni več druge rešitve kot leva noga na podn (ja, vsak dan se zbudim z levo nogo, desnica se vklopi takoj ko je za menoj kavica&cigaret).

Pomislil sem, da bi v moja jutra, punce žal nimam (na žalost ne padajo z neba. ahm, čeprav – kdo je že ženska različica princa na belem konju?) vpeljal kaj novega. Ajde, lahko bi začel kar z novo budilko :)

Tale viseča zadevca zjutraj prične hruliti in blendati. Rešitev je na dlani, natančneje nad glavo – z vsem možnim zanosom (kolikor ga zjutraj premoreš), budilko mahneš in situacija se umiri. Vse do naslednje “stopnje”, ko se potek nekoliko zaplete – budilka se namreč dvigne. In po naslednjem šamaru, zopet … in zopet. Vse dokler je ne dosežete več. Takrat pa sledi usoden premik – treba se je dvignit. :) res kul!

Naslednja je malo bolj sofisticirana: ko se sproži alarm, tale budilka katapultira puzzle – do snooza jih je potrebno sestavit. Jebemti pa zjutrej navsezgodaj sestavljat proklete nepotrebne puzzle. Ampak jih je pač treba, ker sicer ti ne preostane drugega, kot da 50$ vredno igračko zabrišeš v zid…sej nevem – skoraj bi verjel, da ima povrh vsega še kakšen varnostni mehanizem…pol si ga šele najebal ;)

To verjetno že poznate – tale budilka ergonomično poskače po vaši spalnici – jutranje prekletstvo, rekreacija, zabava,…- you name it :P

Inovativno, tu se verjetno strinjamo vsi. O funkcionalnosti pa presodite sami. Odvisno od marsičesa, predvsem pa od stanja srca in duha…
Vir in še zbirka dodatnih budilk: uberreview.com

Po štiriletni uporabi Minoltine Konice Z3 sem prišel do ugotovitve, da pravzaprav potrebujem fotkič, ki gre v žep, je lahek in kompakten. Tale novi Ixus ima vse željene specifikacije plus nekaj dodatnih uporabnih funkcij, ki so me najprej prepričale v nakup, potem pa fascinirale v praksi…

Top zadeva je 28mm objektiv, ki zajame mnogo več kot običajni 38mm. Razlika je občutna..(slikano iz istega položaja)

Tudi v slabih svetlobnih pogojih ixus objekt hitro izostri in pravilno izmeri okoliščine – slika je čista (auto mode)

fleš deluje brez problemov… (pozirata mami in sestrca). Rdečih oči ni, funkcija “face detector” bolj ali manj deluje po pričakovanjih (itak se uporablja center focus)

Pri hitrosti ISO400 je fotka skoraj nezrnata, pri ISO800 že malo bolj, a še vedno solidno in pri pomanjšavi perfektno! 100% crop. Prva je 100% izsek, druga original. Oboje ISO 800.

Macro. Samo 3cm, pa vendar povsem dovolj za slikanje od blizu.

Baterija je očitno pripravljena na maratone, saj sem po prvem polnjenju poslikal okrog 400 fotk, pa verjetno si lahko predstavljate, da sem ga ves čas prelagal okrog, čekiral slikce, preizkušal funkcije in vse ostalo kar prinese veselje ob novi pridobitvi :)
Video način deluje po pričakovanjih – kvaliteta pri 800×600 in 24fps je presenetljivo dobra. Komaj verjamem, da tako mala stvarca posname tako kvaliteten video zapis. In to celo v slabih svetlobnih pogojih! Noter pa sede tudi ogromna 8GB spominska kartica, ki zadostuje za dobro uro visokokvalitetne videa in še za extra 100-200 fotk. Super, ni kej

Skratka – nakup priporočam vsem rekreativnim ljubiteljem fotografije, ki vam je odveč ves čas s seboj trogat dodatno torbico večjih dimenzij a kljub temu od aparata pričakujete kvalitetne fotografije. 400€ ni malo, ampak nakup zlahka opravičite z dejstvom, da vam bo novi IXUS še dolgo časa dobro služil. Konc koncev – to je investicija za lepe spomine!

Bilo … prošlo …

Digitani svet je nadvladal celo najbolj pristne otroške aktivnosti. Nadomestili so jih veliki ekrani, glasni zvočniki in virtualne zgodbe. Pojav je danes verjetno že povsem nepopravljiv – poplava digitalnih tehnologij je že skoraj v vsaki vasi. Generacije se iz leta v leto ekstremno spreminjajo in groza me je, ko pomislim v kakšen svetu bo odraščal moj otrok.

Fotko sem včeraj škljocnil v Kranju, pa se mi je zazdelo da ji nebi škodovalo nekaj globine¹ …

1. odpiram novo kategorijo “za-misli” kjer bom prilično objavljal družbeno-kritične fotomontaže [↩]

Da bi kdaj videl kakšno bolj psihopatsko idejo kot sem jo bil deležen v prizorih filma Hostel no.2, je skoraj nemogoče. Tole je ena totalno nagravžna, nagnusna in brutalna ideja ever sploh. Temačna, misteriozna, morbidna bivša tovarna je prizorišče vrhunca dogajanja, kjer bogataši (baje) opravljajo svojo posebno potrebo, ki jim, kako očitno – prinaša mnogo veselja in užitkov. Skratka – mučenje nedolžnih ljudi v (ne)mogoče ekstreme. Se pravi – tako, počasi, z užitkom in vso naslado razrezat, z navadno koso, da se razume, telo na smrt prestrašenega dekleta. Pa sej kako bi lahko s koso in “na smrt prestrašenim dekletom” sploh lahko mim udaril :P Potem pa šprica kri, cvilijo nedolžni, se huronsko krohotajo sadisti…tip v drugi sobi posluša nevem-katero-klasično-simfonijo-že, si odreže kos človekovega mesa iz desne noge (leva je že obglodana) živega (a nič več čilega) mladeniča, se nonšalantno usede za svojo mizo, ki je bledo obsvetljena s tistimi starinskimi visokimi svečami, si popravi prtiček okrog vratu in se loti svojega ljudožerskega obroka. Mjaaam. Tisti ubogi mož pa verjetno le čaka, da v sobo uleti še Hannibal Lector in se loti njegovih možganov…

Ne, resno. Ne priporočam. Film, razen dobre kamere in igre -  sux big time. Mislm – kdo bi si tega želel gledat? Kdo bi si pravzaprav tega želel režirat? Kako je film sploh nastal? Od kod ideja? Iz sanj? Iz realnosti? Ne eno ne drugo ni normaln.

Tale Eli Roth, ki je stvaritelj filma, je verjetno čuden možakar! Že priimek je ravno pravi. Kaj je že tisti websajt kjer so gor objavljene vse mogoče sadomazo over-the-edge pizdarije? Nekej v smislu rotten.com ali kaj? No, to je Eli Roth. Jebemu. Nebi ga prav rad spoznal.

Pri produkciji mu je na pomoč priskočil Tarantino in vesel sem, da je je zgolj v tej vlogi. Death Proof mi je namreč nova legenda. Vedno sem si želel, da bi negativca lepo počasi, z užitkom in brutalnimi zamahi zgarbal do joka. In do smrti! Uuu, i got my piece now :) Pa še bejbe !!

Pa nazaj…
Resno se sprašujem. Okej ideje…vsaka ideja, ki uspe je po svoje merilo uspeha. In če uspe, je ideja prava. Ampak pustmo to – ljudje radi gledajo take pizdarije…sej sem tut sam pogledal – iz radovednosti. Morda bo na koncu kaj drugega, kot spet ena odsekana glava. Pol pa valda še fuzbal, gol in konc filma. Okej fuzbal in gol, to je Tarantino spesnil. Ta mi je bla pa všeč :)

Dolgo nazaj, še v osnovni šoli, ko sem se ukvarjal s plezanjem, to je bilo pretežno po dokaj visokih umetnih stenah se je zgodil mejnik od katerega naprej (to vse bolj ugotavljam) se strašansko bojim višine! Če me daste stat na 20metrov in okrog varno ograjo, si morda upam meter blizu. To se vse maje! … no… takrat nas je imel načez naš učitelj športne vzgoje…ahm ne, bil je tovariš! Malce zloben! Še kako dobro je vedel, da sem se vsakič, ko sem nekam višje zlezel in slučajno padel (ali pa mi je celo uspelo priti do vrha), tistega varovalnega štrika tako oklenil, kot da prihaja moj sodni dan…pa me je prcal..in spuščal štrik, pa spuščal štrik, dokler se ni zgodil nekajmeterski prosti pad in…in….bil sem na SMRT prestrašen! Zgodilo se itak ni nič…Takrat sem, tako kot leto ali dve kasneje, ko me je učitelj (ta ni bil tovariš) kitare tako nahrulil, da sem vse skup preklel in se zaklel da nikoli več. Ne plezanja in ne kitare!

Ko pa vidim tole…nevem no, sej verjetno je montaža ampak zgleda pa grozno. Men se že pred ekranom vrti. Da pa te majstri tam gor večerjajo, pijejo pivo in še malce poplešejo . Yur kidding me :(

Ta je pa zmagovalna ;-)

Že nekaj časa je preteklo od moje zadnje objave – nujno se je bilo treba dostojno posloviti od poletnih dni in še enkrat preizkusiti pečine Kamenjaka ter utrjenost pred, za september že hudo ohlajenim morjem. Čez teden še nekaj starih dolgov, birokracije in končno – začetek študijskega leta! Waw. sej sem se kr malo presenetil. Nikdar nisem prav rad v šolo hodil, smo mi raje počel svoje stvari :) in gimanzijo pregurali po liniji najmanjšega odpora… Fajn je blo … Fajn je … in zanesljivo bo fajn vedno bolj! No – matura je že daleč nazaj, zdej je baje vse skupaj še slabše kot je bilo in vesel sem za moj novi premik!

Nekako sem vsa ta leta, ki so bila mimogrede zame zelo produktivna, upal, da bo prišel dan, ko mi bo ponujena šola, kjer se mi ne bo treba ves čas ukvarjati z zastarelimi nepomembnimi informacijami in znanji, ki mi ne koristijo ter so mi kratkomalo balast na podstrešju. Rad poslušam kemike, biologije, matematike, jezikoslovce, rad poslušam vse, ki imajo kaj zanimivega za povedat – še posebej pa tiste, ki znajo svojo stroko predstaviti na zanimiv in “human fun&friendly” način. Ampak, da bi se sam spuščal v določene stvari, ki so daleč daleč stran od mojih interesov pa hvala lepa ampak naslednjič. Morda na stara leta, ko bom živel nekje v zidanici ob morju in bom vsak dan obiskal svojega soseda – in njegovo vinsko klet….

Zdej je čas za akcijo, vraga! Če že ne morem priskrbet revolucije (naše šolstvo pa še kaj večjega jo krvavo potrebujejo), bom pa vsaj zase poskrbel ;-)

No, zdej kot vidite sem se malce razhudil, pošimfal in se nekoliko izpovedal, pa raje k bistvu, predenj ne začnem še koga naganjat :P

Prva dva dneva na IAMu, u glavnem.
Prvi vtis je bil in bil je odličen. Ljudje tam se za svoje študente potrudijo. Naj še enkrat poboldam Prvi vtis. Ne da bi me skrbelo da bom glede na odličen(meni prikrojen) predmetnik razočaran, ampak zgolj zaradi preventive. Kaj pa veš kaj se zadi kuha. Ne zaupam inštitucijam. Zaupam le še neodvisnim ljudem. Tabližnim al kako bi zaobjel vso familijo in ožje prijatelje…

Skratka, predmet za prvi letnik gre pa takole: Glavni računalniški in grafični programi, multimediji, Multimedijski sistemi in osnove telekomunikacij, Oblikovanje in pisno sporočanje, Organizacijska dela v multimedijski produkciji, Psihologija dela in medosebnih odnosov, Strokovna terminologija v angleškem jeziku, Zakonodaja s področja multimedijev.

Izgleda fino, kajne? Menda se boste strinjali vsi, ki se radi ukvarjate z oblikovanjem, videom, raznovrstno MM produkcijo in vsemi novimi tehnologijami.

Pristop učenja je pa itak razred zase. I like it a lot. Ko le pomislim kako študente gnjavijo na raznih tehničnih šolah me razhudi in srce zaboli. Stvari se premikajo bolje in življenje je lažje, izidi boljši, če pristop temelji na praktičnem delu. Itak, sej kaj sploh pišem – to smo dojeli vsi razen edino zastareli starci (profesorji al kaj so že) in njihovi klečeplazni asistenti, ki postanejo enaki in obenem največji vrag vsega razvoja. Pa baje na mladih svet stoji…aham. ah. nebi o tem, … drugič.

Za zdaj dovolj – pozdravljam našo šolo in upam da bo šlo v vse skupaj pravo smer!